The depths of ma mind

Včeraj je CD, poslan iz VB, prišel na pravi naslov: v moje roke. Še vedno vzdihujem od vzhičenja.

Everything is borrowed lepo sledi prejšnim albumom z abnormalno dobrimi besedili, hudimi beati in malce pomehkuženim, a vseeno super, :* Mikeom Skinnerjem *:.

The Streets so dejansko v začetno knjižko dali slike pokrajin, haha!

prvo noč sem se spremenila v srno, ujeto v električnega pastirja. stesala sem se ob vsakem dražljaju elektrike, ki je brnela skozi mojo kožo do vsakega notranjega organa. ranjena srna, plašna in živčna. ob očitkih, da ’samo sekam’ in da ne dopuščam ‘prijaznih besed’ in ‘tolaženja’, sem postala zraven še požrešna in sem, kot se za ranjeno srno sicer ne spodobi, svoje neugodje še bolj agresivno stresala. pojej svoje besede, ker so nesmisli. v obupu, ki me je vedno bolj grizel, sem tolkla tam, kjer je njega najbolj bolelo, da bi ublažila svoje bojne rane. ja, lagala sem, ker se na kaj drugega tako ali tako nisem mogla zanesti. jebi se, kaj sploh je normalno in kdo sem jaz, da bi na to vedela odgovor. moja ranljivost in ranjenost sta naredili name večji vtis, kot sem si prej lahko predstavljala. najbrž zato, ker sta bili že apriori zelo lažno potencirani, pa tudi zato, ker je bila moč lovca, ki me je stisnil v kot, na neki višji ravni še bolj privlačna, kot je bila prej. posledice je nosil tudi soborec, ki se je pogumno držal na poziciji celo ero oziroma tiste ure, ki so se zdele dolge kot era. naenkrat sem svoj sedmi poizkus pobega pripeljala do konca in ga dramatično zaključila v afsaltni džungli. ko sem doma bojne rane mazala z bepanthenom, sem se počutila zmagovito. bile so žrtve, ampak sem se z zvitostjo, ki mi je ne bi pripisal nihče, izkopala iz hudičeve situacije. kaj je počel po boju poraženec, ne vem. najbrž razmišljal o porazu. 

drugo noč sem se spremenila v čarovnico, ki komaj spoznava veličino svojih novih moči. s svojimi potezami in igranjem s tujimi čustvi sem izbezala na plano živčno in plašno osebo, ki je dokazala, da je razmišljala o porazu. skoraj, ampak ne čisto, bi bil najbolj primeren izraz politične igrice. zdaj sem res zavestno ’samo sekala’, do ‘prijaznih besed’ in ‘tolaženja’ pa niti nisva prišla; ko je padla prva ostra fraza, ki sem jo skovala med celjenjem vseh prask in lukenj, je padel tudi sogovornik. ker jih je za prvo padlo še vsaj nekaj miljonov, je bila uboga tarča že dobesedno na tleh, kjer se je zvijala od vseh bolečin, ki jih je povzročilo moje besno udarjanje v vse točke njegove psihe. ne, nisem čutila niti kančka obžalovanja, niti tistega kubičnega milimetra človečnosti. zadovoljna z uspehom sem v kritičnem momentu podcenila sposobnost žrtve, ki mi je z preprosto brco ‘nimaš več česa sekati’ spodnesla tla. prvič sva bila v enakovrednem položaju, ki naju je oba zmedel. pobrala sem vse svoje raztresene okončine in šla. psihične rane se ne pozdravijo, če jih mažeš z bepanthenom. Kaj je delal takrat moj nasprotnik, ne vem. najbrž ramišljal.

v koga ali kaj se bom spremenila tretjo noč?

Ob prihodu domov iz odprtja Zares odprto v Zvezdi na Kongresnem trgu.

fotr: Katra, politika te bo izkoristila!
katra: Točno toliko, kot se bom pustila.
fotr: Ker te že izkoriščajo!
katra: in to mi je všeč, ker to rada počnem. Ko pa ne bom več za, pa pač ne bom več tega počela.
fotr: Ker v politiki ni poštenih ljudi!
katra: Eh, kakor se bom pustila.
fotr: Izkoristili te bodo.
katra: Točno toliko, kot se bom pustila.
fotr: NI poštenosti!
katra: Saj tudi jaz nisem poštena.
fotr: Sem pa mislil, da so vsi moji otroci pošteni!
katra: Saj si rekel. V politiki ni poštenih ljudi.

Potem se je za nekaj časa nehal pogovarjati z mano.

P.S. - Darkotu tokrat odpuščam napačne sklone zaradi višjega poslanstva

Za rojstni dan sem si letos kupila darilo. Veliko, lepo darilo. Prejela sem ga v četrtek prejšnji teden, ker se stvari neznansko zakomplicirajo, če nimaš denarja za njih. Ampak nevertheless - v četrtek je na dom prišel bacek.

Moj dragi bacek iz zgornjega zornega kota. Lep, eleganten, črn.

Njegova prečudovita, elegantna tipkovnica.

Moj bacek iz oči v oči z mano s prižganim youtubom in obveznim Inside my head.

  In lepa, srebrna miška, dobljena za rojstni dan. Navdušena nad novim lastnikom, on pa nad njo.

Zdaj, po teh lepih dnevih, ki sem jih zaključevala z backom, sem srečna. Ni lepšega kot en lušn, nezahteven bacek, ki ti daje vse.

Na sumu imam, da postajam geek. Zanimivo je tudi to, da širšo publiko obveščam o svoji novi ljubezni šele po tolikem času. Ampak, dragi moji, saj razumete. Nekaj časa se pač nisva hotela deliti z zunanjim svetom.

Hočem met!

Končno smo zadevo spravili vkup in vtisk in vvse. Danes slavnostno obveščam, da je stvar izdana, da zgleda zelo lepo, da sem ponosna nanjo, da ponazarja naš klub bolj, kot smo upali, da ga bo.

Vkolikor vas zanima, kako pišejo naši mladi pesniki in pisatelji, ga lahko kupite po ceni 10€/izvod.

Trenutno, ko držim v rokah svojo verzijo, sem zelo srečna. In ne bom pisala več posta, ampak grem poiskat primeren in jasno viden prostor na svojih policah, da bom lahko vsak dan gledala v hrbtno stran zbornika, zavedajoč se, da je tri leta trdega dela obrodilo sadež v nakladi 300 izvodov.

In zraven bom ponosna. Kot je prav, da sem.

si že kdaj prej brezskrbno ležala na betonu
na parkirišču ponoči in se smejala?

zmeda je
in jo bom rešila tekom dneva
z zanosom, ki manjka mojemu jutru
ko sem po celonočnih bojih samo
prozorna koža, viseča
na nekaj narobe postavljenih trhlih kosteh

rešila jo bom z močjo
ki jo pogrešam ko se izogibam socialnim trenutkom
ko se ritensko umikam vprašujočim pogledom
ker se ne znajdem pri odgovorih
ki jih pričakujejo

ko zvečer skozi zaveso pogleduje na tisoče parov oči
se pokrijem čez glavo
predstavljam si da ležim
na betonu na parkirišču zvečer
in se zraven smejim

in se skušam prisiliti v sanje,
da zmedo sem danes rešila
in da sem se z zanosom soočala z vsem

ko zjutraj v odsevu oplazim prozorno, nenapeto kožo
se ne vzpodbujam, ampak tolažim
danes pa res, danes zares