The depths of ma mind

Imamo že serijskega tožnika in večnega dopisovalca. Le kaj bomo imeli naslednji teden

Štiri dni bom:
- z nogami v zraku in obrazom v senci poslušala ptičke, cerkvene zvonove, preglasne otroke, verjetno tudi šklopotanje dežja;
- ob ritmu najbolj sproščujoče glasbe na backu kimala z glavo tako narahlo, da skoraj ne bo opazno, ker vsekakor ne smem preveč naprezati katerekoli mišice;
- dihala neljubljanski zrak s polnimi pljuči in nastavljala svojo pikasto kožo prepihu iz gozda;
- iskreno mežikala vsem mimoidočim, ker me tako ali tako skoraj nihče ne pozna;
- kokodakala, opravljala in preklinjala vse celice, ki so mi kdaj stopile čez pot, ker me ponavadi povozi čas in se jih ne uspem lotevati sproti;
- nazdravljala na abecedo, barvno lestvico in cifre;
- sproščena, zadovoljna in vesela.

Predvsem pa bom uživala prve proste dni po oktobru!

Oh, mogoče imam srečo, da se je zadeva začela ponavljati kakšna dva tedna nazaj, da sem na včerajšnji pregled pri dermatologu (naročila sem se v začetku decembra) prišla lepo rdeče-pegasta, malce listasta in celo s prečudovito razcvetenim čelom.

No, ni alergija. Imam s.c. perioralni dermatitis in za nego sem dobila kremo z olivnim oljem. Dermatolog mi je rekel, da se vidimo kmalu, da mi predpiše močnejšo kremo, ker ta ponavadi ne pomaga.

Zanimivo pa je bilo najbolj to, da me je gledal sočutno, rekoč: ”Ja, vem, neprijetno je, najbrž imaš občutek, da te vsi gledajo in se zgražajo in mislijo, da imaš mozolje.” Doktorja sem pričakujoče gledala, misleč (in upajoč, glede na to, da je točno opisal moj občutek, ko stopim v javnost), da za tem stavkom dejansko sledi nekaj pozitivnega, neka rešitev, zdravilo, blagoslov, karkoli.

Odvrnil je: ”Nimaš kej,” in mi predpisal zgoraj omenjeno kremo.

Ja, nimaš kej.

Toliko stane komisijski izpit študenta brez statusa na Univerzi v Ljubljani.

Še dobro, da sem dobila 6. Drugače bi se najbrž požrla. Sploh ne vem, kako si predstavljajo, da bodo študenti to plačali. S čim, glede na to, da ne morejo delati prek študentskega servisa in je druga vrsta zaposlitve skoraj nemogoče, če nisi v nečem specializiran. Kar pa večina študentov ni. No, mogoče drugače gledam na študente kot Univerza. No, zelo verjetno.

Po dveh neprespanih nočeh se mi v nedelujočih možganih samo od sebe recitira samo nekaj.

”z vodikovo bombo uspava cel dvor.”

Nimam vodikove bombe, nimam dvora. Si pa vseeno želim enega Blesavega Bučka, da bi me uspaval. Zaradi mene lahko tudi za večno, važno, da me zmanjka. Mojega zombijizma smo že čisto vsi siti.

Govorim v množini, ker si vsaka moja misel, ki nastane, zasluži svojo osebnost kot posebno nagrado za preboj v neverjetno težkih okoliščinah.

P.S. – Ta post sem pisala 34 minut.

Nisem uspela zaspati. Nikakor. Vznemirjenje, ki ga čutim ob vsakem literarnem večeru, je tokrat prišlo prej. Desetdnevna oddaljenost je prekratka doba, premalo časa za vse stvari, ki naj bi že bile na svojih mestih, pa zaradi moje nedelovne faze še niso uspele najti svojega prostora pod soncem.

Ker mi je srce preveč bílo, da bi bila sploh sposobna zatisniti oči, sem štela pristanke ovc, ki so skakale čez ograjo. Ko sem preštela sto pristankov v levo in sto nazaj v desno, sem se razmeroma pomirila. Mogoče, sem razmišljala, je to način, da se sprostim pred literarnimi večeri in se znebim vse treme?

Ob tej misli je srce spet začelo divjati. Pa smo spet tam. Ena, dva, tri, …

Ko me je po nekaj urah končno le zamanjkalo, sem sanjala. Dolge, naporne sanje. Bila sem žejna, neznansko žejna. Šla sem v kopalnico, odprla pipo, pod curek dala roko, da preverim temperaturo, preden začnem piti. Voda je bila hladna in je neznansko pasala mojim rokam. Ko sem se sklonila, da bi začela piti, ker sem bila res dehidrirana, je voda ob dotiku ustnic postala najprej mlačna, nato pa topla. Obupana sem se vrnila v sobo. In spet ugotovila, da sem žejna, se vrnila v kopalnico, voda je spet ob dotiku ustnic postala nepitna. In sem se vrnila v sobo. In me je spet premagala dehidracija … In tako vse do jutra.

Ko me je ob pol šestih zbudila budilka, sem se tresla. Takoj sem šla preverit temperaturo vode. Bila je mrzla.

Ob odhodu iz hiše sem se ustavila še v sobi mlajšega brata in z njim delila svoje sanje. To se da psihološko razložit, je bil njegov komentar. Za kaj več ni bil sposoben, ker se je šele odpravljal spat.

Sumim, da je nespečnost že skorajda družinska lastnost.

Če kdo ugane, za kateri izdelek gre, mu iskreno čestitam.

Gre na navodila za uporabo darila, ki ga je moja mami dobila od Dedka Mraza. Človek si poreče: še dobro, da zna angleško.

Novoletnih zaobljub, namreč. Za spremembo se danes raje oziram nazaj, v leto, ki je preteklo, in delam oster in kritičen pregled svojega dela.

Zaenkrat sem zelo zadovoljna sama s sabo. Trenutno sem pri mesecu septembru. Mogoče bi bilo fino, če bi vsako leto uporabila tiste kazalce uspešnosti in se poleg pregledala tudi preračunala, vendar nas same uporabe le-teh na faksu k sreči ne učijo. K sreči zato, ker se mi tega vsekakor ne bi dalo učiti.

Zadovoljna sem, ja. Drugo leto pa bom mogoče vse skupaj skonkretizirala na papir.

Mogoče. Ni nujno. Nerada obljubljam.