The depths of ma mind

Včeraj smo na faksu imeli prve vaje iz predmeta Ravnanje z ljudmi v javni upravi. Že sam naslov mi je na začetku leta, ko sem prvič ošvrknila predmetnik, dal vedeti, da gre za pretežno filozofski predmet.

No, te naše vaje. Vse ok, gledali smo filmček. Nekši kao krimič, vsaj v temu smislu so ga delali. Detektiv ugotavlja, zakaj se je določen osebek ubil. S tem namenom v določen hotel povabi vse upravne delavce, ki so imeli na dan samomora stik z samomorilcem. Njegov namen je, da dokaže, da so za smrt odgovorni upravni delavci zaradi svojega obnašanja do njega.

Najlepša cvetka filma je bil glavni, nadvse pameten stavek, ki ga mora upoštevati vsak upravni delavec. Namreč Behavior breeds behavior. Če si do stranke prijazen, bo to vzpodbudilo tudi prijaznost strank do tebe. In seveda obratno - če si do stranke nesramen, bo ona nesramna nazaj.

Film je totalno pranje možganov. To, da je gledanje filma del učnega načrta, mi povzroča dvome, da je kdorkoli od snemalcev filma in njegovih predvajalcev sploh imel kdaj stike s strankami. Morda res kdaj velja to bedasto pravilo, ampak lahko z zanesljivostjo trdim, da v večini primerov ni tako. In lahko mi gladko verjamete.

Ampak vseeno - moram se učiti pravilo, za katerega lahko mirne duše trdim, da je napačno. In to pravilo moram napisati na izpit in stati za njim. Zakaj? (to je retorično vprašanje)

No, vsaj nekoč ga je delala. Še pomnite te čase, ko je nekdo rekel ob 21:00 in takrat tudi dejansko prišel? In ob tem niste bili popolnoma presenečeni, ker je bilo samoumevno, da so ljudje TOČNI? In da se držijo tistega, kar so se poprej zmenili?

Iz dneva v dan se prisilno opominjam, da je to nekoč obstajalo. Da ne bom nikoli pozabila na to. Ker trenutno je v mojem življenju najbolj točen moj delovni čas in naključni voznik avtobusa, ki me pelje v službo. In vsi vemo, kako so oni točni.

Danes zaključujem svoje trinajstmesečno delo. V grlu imam cmoke, v ustih pa ledene kocke in bajadere in aftereight, ki sem jih prinesla za poslednjo pogostitev.

Že se mi toži po vsakodnevnem vstajanju ob pol sedmih zjutraj in po popoldanski vožnji z avtobusom pa največji gneči. In po prekomernem delu. In po občasnem idlanjem na gtalku. In branju cosmoforuma. In klepetanju z ženskami v tajništvu. In po različnih nagradnih igrah na radiu (na centru tiste serijske številke, na enki tista nadležna Zala itd.), ki smo ga začeli vklapljati zaradi mene. In po delanju zamišljenih in napetih fac, ko so prišli nadrejeni in sem bila zelo zaposlena z branjem blogov.

No ja. Danes grem v Novo mesto - baje imamo literarni večer. Naslednji teden se začne faks. Mogoče bom spet delala na Telekomu. Ampak vem, da mi nič od tega ne bo zapolnilo praznine, ki bo ostala za blur.

Spomnim se, kako sem dejansko zelo dolgo prebolevala svoj odhod iz Telekoma po osemmesečnem delu. In milo se mi stori, ker odhajam - tako kot takrat - iz svojega drugega doma.

Jokstok.

Na PoPtv se baje začenja nova serija. Ta informacija mi sicer ne pove popolnoma ničesar, ker načeloma ne gledam tvja (razen Beverlihilsa in Everwooda med lakiranjem nohtov), in najbrž nanjo tudi ne bi reagirala, vendar pa sem, ker se zadeva imenuje Brez sledu. Zabolelo me je srce, ker se mi je vsekakor zdelo to popolnoma narobe.

Mislila sem:
1. sled
2. sledi
3. sledi
4. sled
5. sledi
6. sledjo

Ampak ne, dragi slavisti in ljubitelji le-teh! Dejansko sem se zmotila! Lahko se reče brez sledU!

Zaenkrat si jo odnesla, poptelevizija >:

Ne vem točno, kaj to je. Sklepam, da je kabel, ki povezuje mobitelov ekran in njegovo procesno enoto. Ne me držati za besedo; res ne vem, kaj je. In me pravzaprav niti ne zanima njegov namen. Zdi se mi, da je nekaj glede ekrana, ker je moj telefon bil že drugič na servisu zaradi nedelujočega ekrana in vedno je na onemu listu ob povzetju pisalo ‘Zamenjan flat kabel.’.

Telefon sem na servis nesla tam okoli dvajsetega avgusta. Zaradi dopustov so mi rekli, da bo popravljen šele 3.9., kar me sicer ni tako obremenilo, ker sem imela že pripravljen rezervni telefon. Pač, bom spet počakala. Odkar imam ta telefon, sem bila že šestkrat na servisu in sem se navadila na občasne zamenjave.

Ker so vedno zamujali s popravilom, sem zdaj klicala tja šele 5.9., misleč, da ne bom tako slabe volje, ker bo takrat gotovo popravljen. Ženska na drugi strani se je zelo začudila, da šele zdaj kličem, ker je bil mobitel popravljen že naslednji dan od prevzema v servisu. OK, so ga pač imeli tam dalj kakor bi ga lahko imeli. Njihova napaka, moja pa, ker nisem kot ponavadi težila po telefonu, naj ga popravijo. Pa sem šla v servis ponj taisti dan, torej v četrtek.

Čakala sem dvajset minut v vrsti, ker je bila taka gneča, kot je v Svemi še nisem doživela. Ampak je pozitivna misel na vrnjen popravljen mobitel držala nasmeh na mojem obrazu, tako da sem mirno čakala. Ko sem prišla na vrsto, sem čakala pol ure, da so moj telefon našli, vmes pa so mi še očitali, da ga nisem prišla iskati prej. No, bilo mi je vseeno, ker sem pač hotela samo svoj telefon.

Omenila bi še mojo nagovorno vrstico, ko sem tja klicala: Živjo, Katra tu, zanima me, če je moj telefon že med živimi. Ženska na oni strani je zmedena vprašala: Med živimi? Ali sem mogoče postavila čudno vprašanje? o.O

In so ga našli. Ženska mi je rekla, da upa, da bo zdaj delal. Ker ji ni v interesu, da hodim spet tja. Odvrnila sem ji, da moj interes tudi ni brezvezno šetanje po Vilharjevi, se ji zahvalila in odšla.

V petek, torej naslednji dan, je moj ekran spet crknil. In to ob osmih zvečer, ko je bil servis že zaprt. V ponedeljek je torej moja prva lokacija po šihtu spet Svema. In mislim, da tokrat ne bom več mirna; ne v vrsti in ne, ko bom na vrsti.

Postajam strokovnjak na področju mobitelov. Mislim, da je spet šel flat kabel. Najbrž ga bodo spet samo podložili in upali na najboljše. Podobno temu, kar bom storila jaz.

Evo, pa sem starejša.

Ob vsej tej maniji, ki gre tudi meni kot bralki totalno na kurac, se pojavljajo idioti in retardiranci, ki ne vidijo razlike med dajanjem v nič in lastnim mnenjem. To, da vedno, ko priznam, da berem knjige, in da jih berem rada, vedno sproži grde, očitajoče in ponižujoče poglede, je teža, ki visi nad mano odkar je izšla prva knjiga. Zakaj zadrti Slovenci gledajo na Harryja kot na nekaj slabega? Ne vem. Najbrž zato, ker so zadrti.

Sfera je. Folku Harry ni všeč. Noben jih ne sili, da naj ga berejo. Je pa spoštovanje do sočloveka tisto, kar jim manjka. Ker nenadoma ne samo, da sem badguy, ker kadim, zdaj sem še stupidguy, ker berem Harryja. Zakaj? Meni je všeč, tebi ni, jaz tebe ne obsojam, ker ti ni, ti pa mene ja, ker mi je. Zakaj za vraga ne smem v svobodni državi javno priznati, da berem meni všečno čtivo, ne da bi bila zaradi tega obsojana? In zakaj za vraga mi je bilo totalno bad, ko sem prišla iz Konzorcija vsa srečna s knjigo v roki, na postaji pa so se mi posmehovali? Zakaj to delate? Ni, da se vmešavam v vaše življenje, ni da vam včasih zagodem kakšno mastno, sploh me ne poznate in si jemljete vso pravico, da me zaničujete, ker nosim knjigo v roki? Kaj za vraga vam pa je? Jaz vas čisto nič ne gledam postrani, ker ga ne berete.

Zadeva je podobna pri večih stvareh. Če se spomnimo gimnazije in tistih bedastih časov, so te postrani gledali, če ti je bil slučajno všeč kakšen komad od Him. Ker si bil emo. Zaradi ene pesmi. In jaz, vsa neumna, sem mislila, da ljudje ODRASTEJO in PREBOLIJO. Očitno sem res stupidguy.

Zakaj se tako borbeno odzivam? Ne zato, ker bi me stvari prizadele, pač pa zato, ker mi gre tako na jetra to neosnovano obsojanje, da bom naslednjič, ko bom v družbi priznala, da berem Harryja, imela s sabo baseballbat. Za vsak slučaj, če kdo slučajno ne zna spoštovati sočloveka in njegovih odločitev, ki nanj ne vplivajo ne tako ne drugače.

Fakof, retardi. Ja, berem Harryja, in sem ponosna na to, da se lahko razvedrim s takimi stvarmi. Ne rabim dvornega norčka, rabim knjigo in čokolado za napete trenutke in sem srečna. Ne glede na vas.

P.S.: Veste, da ima Harry Potter dve naslovnici? Eno za odrasle in eno za otroke? Ker je bilo odrasle SRAM brati knjigo z otroškimi naslovnicami, in so zato naredili posebno, zrelo naslovnico? Potem mi pa recite, da ljudje niso bolani.

No, čas je, da kadilci stopimo na realna tla iz naših užitkarskih oblakov. Ne glede na naše protestiranje je bil zakon seveda (če je slučajno kdo dvomil v to) sprejet. Zdaj lahko po svojih močeh samo pazimo, da nas ne dobijo in oglobijo. Kam bo šlo tistih 125€ na posameznika, ki ga naši organi reda in miru dobijo ob ‘’brezplačnemu ponujanju tobačnih izdelkov na javnem mestu in v javnih prostorih'’ ali pa pri kajenju v teh prostorih. Gotovo ne gre prisotnim nekadilcem za zdravljenje njihovega raka, kar je bil tudi glavni razlog za sprejetje zakona (če zanemarimo EU).

Samo v vednost; prejšnja kazen za kajenje v prostoru, kjer je to prepovedano, je bila 5.000 tolarjev.

Sicer pa odobravam koncept kazni. Če me bodo enkrat dobili med čikpavzo, zagotovo ne bom več tam kadila. Bom šla pač drugam. Moje finančno stanje niti slučajno ne potrebuje dodatnih silovitih sunkov in z zagroženo kaznijo mi zagotovo ne bo do čika v Prostorih.

Zakaj je dopolnilo zakonu sploh potrebno? Če bi varuhi reda in miru pazili na izvajanje prejšnjega zakona, do tega sploh ne bi prišlo. Ampak kar je, je. Žal. Na celi črti sem se sprijaznila s tem. Zadnjič mi je kolega moraliziral, da je ta zakon samo pozitiven, ker se je on nanj v neki drugi državi zelo dobro odzval. Moji protiugovori so bili isti, kot so vedno, ko se začne ta debata. Kolega namreč lahko kadi doma. In večinoma je doma. Če pa doma ne smeš kaditi in komaj čakaš na tisti kufe, na katerem si privoščiš malce užitka, je pa situacija drugačna. Ampak kdo sem jaz, da bom od njega pričakovala razumevanje. Rekel je tudi nekaj glede zdravstva in državnega proračuna in davkov in tako naprej. Glede tega sem že veliko povedala in ne mislim več razglabljat.

Vdana sem v usodo. Pač, slabo se nam piše. Sovraštvo proti kadilcem v medijih je zadnje čase upadlo, glede tega nimam dodatnih pripomb. Med ljudmi pa… upam, da ste kadilci pripravljeni na grde in očitajoče poglede. Sama delam na temu. Stvar zna postati psihično zelo naporna. In prav na to ciljajo naši Organi. Psihično nas mislijo uničiti do te mere, da bomo zaradi samega pritiska nehali kaditi. To je negativna motivacija, ki je ne odobravam, vendar to ni moj boj. Bojujte ga tisti, ki znate temu podležti. Sem za vami.

Pozitivna stvar spremembe zakona? Prepoved prodaje tobačnih izdelkov osebam, mlajšim od 18 let. S tem se strinjam. Mogoče jaz ne bi kadila, če bi ne mogla kupovati čikov. In mi je žal, da sem jih, ker me je to postavilo sem, v Prostor in potrebo, ki je ne morem potešiti, pa jo zaradi prepovedanosti še bolj hočem. Mislim, da osebe pod 18 niso zrele. Problem nastane, ker sumim v neizvajanje nadzora. Boste videli; po lokalih bodo inšpektorji glavni gosti, v trafiki zraven pa vas nihče ne bo vprašal za osebno. Podobno je z alkoholom in njegovim zakonom. Res škoda, da se vedno uresničuje samo tisti del zakona, ki ti je najmanj povšeči. In ne pogledati čudno, ker bom to imenovala Murphyjev zakon.

Katerega dela zakona ne razumem? ‘’V kadilnicah je prepovedano uživanje hrane in pijače.'’ Od vseh smotanih idej v tem predlogu je ta najbolj bedasta. Na začetku je bilo rečeno samo, da kelnarji ne bodo smeli nositi pijače v kadilnico, da pa si jo boš lahko odnesel sam. Smilijo se mi tisti (in teh primerkov poznam veliko), ki morajo ob čiku piti. Na srečo nisem med njimi.

Če koga zanima sprememba zakona, naj si jo prebere. Za primerjavo lahko pogleda celotni zakon. Vsaka že sprejeta neumnost iz predloga je dobrodošla kot omemba na tem blogu. In vsak prizadetež zaradi zakona naj se zaveda, da ni sam. Vsi skupaj smo v enem velikem dreku, ki pa je (na srečo našega zdravja) očiščen katrana in nikotina.