The depths of ma mind

Delavci se množijo! Kako? Zakaj na ulicah Rožne doline? Zakaj ne kje drugje?

Danes sem sla na walkabout, da opravim nekaj klicev, prižgem enega ali dva po jutranji kavi in zadiham svež zrak Rožne doline, ki se blešči od neonesnaženosti.

Najprej me je gledalo deset delavcev na strehi tiste hiške. Sekundo za tem so me uzrli tisti, ki brez razloga (no, razlog najbrž imajo, nimajo pa znakov za luknjo v cesti (cesto v luknji?) in dovoljenj take in drugače barve in vrste papirja) razkopavajo našo ulico točno za ritjo našega zadnjega avtomobila. Teh je bilo le pet, ampak so dečki tisti v bagrih in ostalih ortohudih makinah, v katerih zelo zadovoljno sedijo in - normalno - žvižgajo.

V teku okoli vogala sem se skoraj zabila v drugo peterico mož v modrem in ne policijskem kostumu. Moj skok čez cesto jih je zelo nazabaval, ker sem nenadoma postala v koraku in obstaja v hoji.

Po celi cesti VII se kopičijo makine, modre uniforme, rumene čelade in nek valjar asfalta. V obupu, da svojega cigareta ne bom uspela prižgati takoj, ko sem prišla za vogal, sem se pognala v tek. Morda pa je na cesti X kaj drugače.

Pa ni. Jutranji sprehod, zrak, cigaret in klice sem opravljala v družbi približno petdesetih delavcev take in drugačne oblike. Če bo šlo tako naprej, nas bodo izgnali iz Rožne. Sploh mi ni jasno, da se uspejo tako hitro množiti. Ne vem, kako bi jih trenutno imenovala: rusi, zajci, mravlje. Vsekakor nekaj, ki se plodi hitro, ga je veliko in napada v skupinah.

Naša ulica jih je zadnje čase polna. Prepolna.

Še vedno delajo na tisti majhni enostanovanjski hiški, ki se nahaja skoraj nasproti naše hiše. Zdaj hiška dobiva tudi barvo - ob zadnjem pogledu nanjo pred pol ure je bila rdeča-rjava-rdeča. Ima tudi štiri random razporejene dimnike in polno delavcev po stenah, ki zelo navdušeno gledajo v mojo sobo. Vsak dan me vsaj dvakrat pozdravijo žvižgi in vzradoščeni kriki. Sprašujem se, zakaj taki majhni hiški štirje dimniki. In zakaj nimam neprozornih zaves.

Poleg tega se je na sosednjih ulicah, ki vogalijo na našo, začelo kopati nekaj, za kar še vedno nismo prepričani, da vemo kaj je. Trdila sem, da gre za optiko, ker smo nekaj časa nazaj podpisovali dovoljenja za T2, vendar pa je trak čez območje rumen z napisom TK Telekom. Okoli vsake luknje se giblje približno deset delavcev, ki mi s svojo prisotnostjo prepričujejo, da grem v miru na vogal na jutranji dim. Te delavci poleg žvižganja in vzradoščenih krikov še nadvse navdušeno mahajo.

Vendar pa so avti, parkirani po naši in vseh sosednjih ulicah, od študentov. Delavski so tovornjaki in kombiji. Trepetam za parkirni prostor, ker sem pozabila postaviti tisti oranžni stolpec, ko sem se odpeljala v službo. Ugotavljam, da naši revni študenti še zdaleč niso tako revni, če je okoli študentskega naselja vsak pločnik tako zabasan z avti, da parkirajo okoli sedem minut hoje daleč od svojega ljubljanskega doma. Sploh pa ne vem, kje naj parkiram jaz - v MB, GO ali SG, odkoder so avti, ki mi ponavadi zasedejo parkirni prostor?

Od vsega skupaj me pa vseeno nekaj veseli - nisem edini debil, ki dela v nedeljo. Dela še deset delavcev na hiši in trenutno dvajset na vogalih. Bravo mi, delavski razred! Nedelja ni več sveti dan. Ali pa za nas pač nikoli sploh bil ni, pa nam niso pustili delati.

Danes zagledam v Žurnalu24 članek, imenovan Janševa vladna ekipa. Seveda članka ne preberem, ker sem o njegovi vladni ekipi poslušala zadnja štiri leta in mi ni za slišati še česa, vseeno pa ošvrknem tekst poleg Virantove slike, ki ne glede na vse vedno privabi moj pogled.

Virant je edini minister Janševe vlade (edini iz Janševe stranke?), ki bi bil ponovno postavljen na svojo mesto, če bi jaz imenovala vlado. In verjamem, da bi zadane cilje dejansko tudi edini speljal, če bi jeseni prišlo (sicer bognedaj) do ponovnega mandata.

Dva njegova cilja (informatizacija in mandat predsednikov sodišč vezan na uspešnost) sta super. Če bi trikrat pomežiknil, ko bi ju javnosti predstavljal, ter prej zamenjal stranko, bi gotovo zmagal. Ampak na žalost je javnost zadnja leta postala težavna in se je ne da več pridobiti samo s tem.

No, tretji cilj mi je pa tuj. Ne razumem ga. Zakaj odpraviti državni svet? Kaj vam je pa on hudega storil? Saj ni protikorupcijska komisija, zaboga!

To, da morska voda bistveno izboljša stanje mojih nohtov na nogah, ne izenači dejstva, da je prav tako bistveno škoduje mojim nohtom na rokah.

Pri zgodnjem stavku mi niso jasne nekatere zadeve.
- Nohti na nogah so drugačni od nohtov na rokah? Wtf?
- Zakaj so moji nohti tako grdi, če so kratki?

Življenjska vprašanja, ki jih je postavil - drugače sploh ne dolgočasen, kot morda zgleda glede na vprašanji - pretekli vikend morja, kamor sem šla z nevpletenimi osebki.

Nevpletenimi v moje ljubljansko depresivno ozračje.

Skromna. Majhna.

Prijazna. Nemoteča.

Res majhna. Plus vhod v podzemno garažo, seveda.

In seveda - v primerjavi z večdružinsko hišo na desni strani - enostanovanjska.

Ampak to se me ne tiče. Po besedah gradbenega inšpektorja to ni moja stvar, ker nisem soseda.

Če vas zanima - še malce bolj od blizu.

Čudno je, čudno. Prvič v življenju. Dejansko se nikoli nisem poslavljala na daljši rok.

p.s. - ne, ne mislim na slovo od feta, ker boste zdej vsi klikal iz njegovga bloga

Včeraj smo na faksu imeli prve vaje iz predmeta Ravnanje z ljudmi v javni upravi. Že sam naslov mi je na začetku leta, ko sem prvič ošvrknila predmetnik, dal vedeti, da gre za pretežno filozofski predmet.

No, te naše vaje. Vse ok, gledali smo filmček. Nekši kao krimič, vsaj v temu smislu so ga delali. Detektiv ugotavlja, zakaj se je določen osebek ubil. S tem namenom v določen hotel povabi vse upravne delavce, ki so imeli na dan samomora stik z samomorilcem. Njegov namen je, da dokaže, da so za smrt odgovorni upravni delavci zaradi svojega obnašanja do njega.

Najlepša cvetka filma je bil glavni, nadvse pameten stavek, ki ga mora upoštevati vsak upravni delavec. Namreč Behavior breeds behavior. Če si do stranke prijazen, bo to vzpodbudilo tudi prijaznost strank do tebe. In seveda obratno - če si do stranke nesramen, bo ona nesramna nazaj.

Film je totalno pranje možganov. To, da je gledanje filma del učnega načrta, mi povzroča dvome, da je kdorkoli od snemalcev filma in njegovih predvajalcev sploh imel kdaj stike s strankami. Morda res kdaj velja to bedasto pravilo, ampak lahko z zanesljivostjo trdim, da v večini primerov ni tako. In lahko mi gladko verjamete.

Ampak vseeno - moram se učiti pravilo, za katerega lahko mirne duše trdim, da je napačno. In to pravilo moram napisati na izpit in stati za njim. Zakaj? (to je retorično vprašanje)

No, vsaj nekoč ga je delala. Še pomnite te čase, ko je nekdo rekel ob 21:00 in takrat tudi dejansko prišel? In ob tem niste bili popolnoma presenečeni, ker je bilo samoumevno, da so ljudje TOČNI? In da se držijo tistega, kar so se poprej zmenili?

Iz dneva v dan se prisilno opominjam, da je to nekoč obstajalo. Da ne bom nikoli pozabila na to. Ker trenutno je v mojem življenju najbolj točen moj delovni čas in naključni voznik avtobusa, ki me pelje v službo. In vsi vemo, kako so oni točni.