The depths of ma mind

Zadnje tedne se vse sesuva, postopoma, vsak dan nekaj, ta in tista sprememba in uvedba iz severa, gluh in slep predstavnik, neviden njegov kipar in njegov podrepniški kapital, oni dogodek nekje, tista prikrivanja tam, ljubosumna lastninska pravica na nelastninskem pojmu, zagnoji, uniči, stri, egotrip pred nosom, mogoče dva, tri, najbrž še več, zaničevanje iz desnega kota, ignoranca iz levega, s stropa visi vase zagledan in molčeč pritisk, ne briga ga, delaj vse ali nič, itak delaš zastonj …

In ko me zadušijo s svojimi karakterji, me ne kopljite ven iz gnoja, razen če mi mislite ‘ponesreči’ z lopato razpoloviti črepinjo.

Iskreno povedano je moja prisotnost na literarnih večerih, ki jih ne organizira klub, porazno redka. Zaradi tega se vsake toliko potresem s pepelom, ker je skoraj moja dolžnost, da jih obiskujem, iščem mlade avtorje in jih vabim k sodelovanju. Vsaj mišljeno je bilo, da to počnem, ko smo si delili vloge pri organizaciji dela. Še ena dolžnost, ki sem si jo naložila na ramena in je ne opravljam.

Razlog za neopravljanje je preprost – dolgčas. S tem ne mislim dolgočasne poezije, ker nisem tista, ki lahko poezijo ocenjuje kot takšno ali drugačno. Sploh nisem pristojna za kakršnokoli drugo mnenje kot všeč mi je ali ni mi všeč, moja vloga nikoli ni bila biti nekdo, ki pove mnenje glede nekogaršnjega dela. Na podlagi česa pa se lahko grem ocenjevalca? Na podlagi študija uprave, amaterskega lastnega pisanja? Ne, nimam kvalifikacij za to.

Za dolgčas ocenjujem način branja. Za to se pa čutim pristojna, konec koncev sem lepemu številu avtorjev pomagala z branjem. In to uspešno. Morda zgleda, da se hvalisam, vendar so avtorji ponavadi prišli sami do mene s prošnjo, da jim pomagam.

Videla sem ogromno avtorjev, ki se na odru lomijo, hitijo, požirajo črke in včasih tudi cele besede, ves čas isti toni, nepovezani različni toni. Z nekaterimi sem na začetku svoje organizacijske kariere previdno spregovorila o slabem nastopu, njihov odziv je bil napadalna zgroženost kljub mehkim bombažnim rokavicam, v katere sem neočitno zavila svoje besede. Potem tega nisem več počela, ker razlog za slab nastop ni bila trema ali dejansko neznanje recitacije, ampak aroganca, napihnjenost, ego. Preprosto so sklenili, da ni možno biti boljši. Prav. Posledično sem nehala obiskovati literarne večere. Ne zaradi arogance, sploh ne, ampak zaradi vedno istega sranja na odru. Lahko sta dva avtorja dobra retorika, pa ne bom šla na večer zaradi ostalih nekaj, ki me vedno spravijo v obup.

Tako brani teksti ubijajo duha. Poezija lahko prekaša vsak drug napisan verz, ampak če ni dobro prebrana, preprosto uspava poslušalca in posledično pusti slab vtis, ki si ga ne zasluži.

Spoštujem avtorja, ki stopi na oder, ker razumem strah, s katerim se sooči, spoštujem pogum, da prebere svoje pisarije na glas, ker prekleto dobro vem, da je to težko; vsak avtor pa se mora zavedati tudi tega, da pesmi na odru zvenijo drugače kot na papirju, da je treba biti pozoren na mnogo drugih stvari, da si na odru zato, da očaraš občinstvo, da pustiš za sabo kaj drugega kot zehanje. Na odru je celostna podoba tista, ki se jo ocenjuje, ne samo pesem.

Na literarnih večerih, ki se jih še udeležujem, si zdaj med časom, ki ga imajo na razpolago taki avtorji, krajšam čas z drugimi (najbrž neprimernimi) stvarmi, da ne zakinkam. Kaj pa naj storim, če ne morem slediti poeziji, če je ne morem absorbirati, uživati v njej?

Da o napačni uporabi sklonov in njeni pogostosti v poeziji sploh ne govorim!

Nisem uspela zaspati. Nikakor. Vznemirjenje, ki ga čutim ob vsakem literarnem večeru, je tokrat prišlo prej. Desetdnevna oddaljenost je prekratka doba, premalo časa za vse stvari, ki naj bi že bile na svojih mestih, pa zaradi moje nedelovne faze še niso uspele najti svojega prostora pod soncem.

Ker mi je srce preveč bílo, da bi bila sploh sposobna zatisniti oči, sem štela pristanke ovc, ki so skakale čez ograjo. Ko sem preštela sto pristankov v levo in sto nazaj v desno, sem se razmeroma pomirila. Mogoče, sem razmišljala, je to način, da se sprostim pred literarnimi večeri in se znebim vse treme?

Ob tej misli je srce spet začelo divjati. Pa smo spet tam. Ena, dva, tri, …

Ko me je po nekaj urah končno le zamanjkalo, sem sanjala. Dolge, naporne sanje. Bila sem žejna, neznansko žejna. Šla sem v kopalnico, odprla pipo, pod curek dala roko, da preverim temperaturo, preden začnem piti. Voda je bila hladna in je neznansko pasala mojim rokam. Ko sem se sklonila, da bi začela piti, ker sem bila res dehidrirana, je voda ob dotiku ustnic postala najprej mlačna, nato pa topla. Obupana sem se vrnila v sobo. In spet ugotovila, da sem žejna, se vrnila v kopalnico, voda je spet ob dotiku ustnic postala nepitna. In sem se vrnila v sobo. In me je spet premagala dehidracija … In tako vse do jutra.

Ko me je ob pol šestih zbudila budilka, sem se tresla. Takoj sem šla preverit temperaturo vode. Bila je mrzla.

Ob odhodu iz hiše sem se ustavila še v sobi mlajšega brata in z njim delila svoje sanje. To se da psihološko razložit, je bil njegov komentar. Za kaj več ni bil sposoben, ker se je šele odpravljal spat.

Sumim, da je nespečnost že skorajda družinska lastnost.

Od vseh bolečih stvari, ki sem jih doživela, me začuda najbolj boli, ko ljudje zadnje čase gledajo v moj obraz z izrazom presenečenja in gnusa.

Ja, alergijo imam, obraz imam poln rdečih pik.

‘kaj za vraga je pa narobe s tvojo kožo?’
‘kaj maš tooo?’
‘tole pa zgleda slabše kot včeraj, ane?’

Taka, podobna in drugačna vprašanja, postavljena z izrazom WTF na obrazu, me spravijo v jok. Naslednjič se tudi ne bom zadrževala. Kaj pa naj naredim, medtem ko čakam na dermatologa? Kaj mogoče nisem dovolj nesrečna brez dodatne pozornosti? Zakaj me vsi gledate kot deveto čudo sveta? SAMO RDEČE PIKE MAM!!!

Posledično, da se izognem takim vprašanjem, sem si kupila korektor.

‘ful si bolj bleda kot ponavadi.’
‘zakaj si gothic-emo?’

Pa si dam pudra zelo malo na obraz, ker ga že tako ali tako ne prenesem. Ampak tudi male količine vplivajo na še slabše stanje moje alergije, ki nastala zaradi bohvečesa. Potem si hočem malo pomagati, se ne napudram v nedeljo za službo, ker je itak nedelja bolj sproščena in vsi hodijo v trenirkah in brez makeupa, in prva stvar, ki jo doživim, ko stopim v stavbo, je zgrožen pogled sodelavke, ki me napol nadere, kaj imam pa to po obrazu. Sledijo napol prikriti pogledi drugih sodelavk, ki me pogledujejo izza ekranov.

Zadnje čase sem zelo nesrečna. Dajte mi mir, drugače si dam na glavo plastično vrečko in hkrati upam, da se zadušim.

Dogodka sem se udeležila kot članica, povabljena na dogodek kot vsi ostali člani. Mogoče imam kakšno imenovanje več kot večina in hkrati manj od tistih, ki padejo ven iz večine, ampak nič ne dé – tam sem bila ena izmed vseh. To je bil dan, ko si na istem kot vsi ostali, ko nekdo ni vreden več, ko je glas enak glasu. Demokracija in ostale sodobne besede skoraj preživelega režima.

Ker spadam v klaso mladih, sem bila avtomatično dodeljena v skupino support teama, pa spet porečem nič ne dé, ker bi mi bilo tako ali tako dolgčas. In rada pomagam, sploh pri takih stvareh, ko imaš priložnost govoriti z vsemi prisotnimi – ampak res z vsemi – in si hkrati svoboden kot ptička izven kletke in z neprestriženimi krili, ker opravljaš prostovoljno delo in lahko vsak trenutek pobegneš, pa pravnoformalno nihče tega ne more očitati.

Prostovoljnega dela sem sicer imela čez glavo dovolj že daleč pred to soboto, ampak zobje so trpežni in jih lahko še malo stiskam. Verjetno tudi ta sobota ni bila zadnja, vendar si spet porečem nič ne dé, ker se mi zaenkrat še ni uprlo tovrstno delo. Samo premalo časa je preteklo od tistih tednov, ko sem bebavila cel delavnik kot prostovoljka, vedno prisiljeno dobre volje in s kilogrami pudra, ki so zakrivali sledi šestnajsturne aktivnosti (med katere je spadalo še delo in učenje). Mogoče sem končno želela biti na enem dogodku samo gost in ne delavec.

Ampak, kot je rekla somučenica, če rabijo pomoč, jo rabijo in zakaj je ne bi nudila, če jo lahko.

Vendar se je treba zavedati, da je pomaganje moj prispevek, da se lahko odločim NE pomagati, ker opravljam prostovoljno delo, kar pomeni, da je delo prosto, neobvezno in neplačano.

S kakšno pravico so me potem pred celo dvorano ljudi oklicali za hosteso? So me morda najeli, da sem pet ur bebavila pod nasilnimi lučmi? Sem plačana 5€/h, kolikor so ob mojem zadnjem pogledu na študentskem servisu strani ponujali puncam za delo hostese? Sem drugačne klase, nekaj drugega kot ostali, ki so sedeli na stolih, nad katerimi je moje oko bdelo vseh pet ur?

Niti slučajno ne smatram dela hostese za manjvrednega, če se je ta ideja komu utrnila ob prebiranju moje pritožbe. Gre samo zato, da sem - tako kot ostali prisotni – članica, prostovoljna udeleženka največjega dogodka te specifične organizacije, katere del imam čast biti, gostja dogodka, ki so ga za člane in zame organizirali drugi.

Potem pa se me javno okliče za hosteso. Ne za kolegico, kot bi bila profesionalno najbolj primerna oznaka, ne za gospodično, ampak za hosteso.

Takrat sem mikrofon, ki bi ga sicer po zadolžitvi morala siliti v roke ljudem, da bi povedali svoje v tem super demokratičnem režimu, skoraj zalučala tej gospe na odru. No, gospe. Zame je ona hostesa. Ker po definiciji, s katero me je označila za hosteso, tudi ona opravlja to delo: tam je prostovoljno, ima neplačljivo funkcijo in pet ur je njeno oko bdelo nad množico.

Delavci se množijo! Kako? Zakaj na ulicah Rožne doline? Zakaj ne kje drugje?

Danes sem sla na walkabout, da opravim nekaj klicev, prižgem enega ali dva po jutranji kavi in zadiham svež zrak Rožne doline, ki se blešči od neonesnaženosti.

Najprej me je gledalo deset delavcev na strehi tiste hiške. Sekundo za tem so me uzrli tisti, ki brez razloga (no, razlog najbrž imajo, nimajo pa znakov za luknjo v cesti (cesto v luknji?) in dovoljenj take in drugače barve in vrste papirja) razkopavajo našo ulico točno za ritjo našega zadnjega avtomobila. Teh je bilo le pet, ampak so dečki tisti v bagrih in ostalih ortohudih makinah, v katerih zelo zadovoljno sedijo in – normalno – žvižgajo.

V teku okoli vogala sem se skoraj zabila v drugo peterico mož v modrem in ne policijskem kostumu. Moj skok čez cesto jih je zelo nazabaval, ker sem nenadoma postala v koraku in obstaja v hoji.

Po celi cesti VII se kopičijo makine, modre uniforme, rumene čelade in nek valjar asfalta. V obupu, da svojega cigareta ne bom uspela prižgati takoj, ko sem prišla za vogal, sem se pognala v tek. Morda pa je na cesti X kaj drugače.

Pa ni. Jutranji sprehod, zrak, cigaret in klice sem opravljala v družbi približno petdesetih delavcev take in drugačne oblike. Če bo šlo tako naprej, nas bodo izgnali iz Rožne. Sploh mi ni jasno, da se uspejo tako hitro množiti. Ne vem, kako bi jih trenutno imenovala: rusi, zajci, mravlje. Vsekakor nekaj, ki se plodi hitro, ga je veliko in napada v skupinah.

Naša ulica jih je zadnje čase polna. Prepolna.

Še vedno delajo na tisti majhni enostanovanjski hiški, ki se nahaja skoraj nasproti naše hiše. Zdaj hiška dobiva tudi barvo – ob zadnjem pogledu nanjo pred pol ure je bila rdeča-rjava-rdeča. Ima tudi štiri random razporejene dimnike in polno delavcev po stenah, ki zelo navdušeno gledajo v mojo sobo. Vsak dan me vsaj dvakrat pozdravijo žvižgi in vzradoščeni kriki. Sprašujem se, zakaj taki majhni hiški štirje dimniki. In zakaj nimam neprozornih zaves.

Poleg tega se je na sosednjih ulicah, ki vogalijo na našo, začelo kopati nekaj, za kar še vedno nismo prepričani, da vemo kaj je. Trdila sem, da gre za optiko, ker smo nekaj časa nazaj podpisovali dovoljenja za T2, vendar pa je trak čez območje rumen z napisom TK Telekom. Okoli vsake luknje se giblje približno deset delavcev, ki mi s svojo prisotnostjo prepričujejo, da grem v miru na vogal na jutranji dim. Te delavci poleg žvižganja in vzradoščenih krikov še nadvse navdušeno mahajo.

Vendar pa so avti, parkirani po naši in vseh sosednjih ulicah, od študentov. Delavski so tovornjaki in kombiji. Trepetam za parkirni prostor, ker sem pozabila postaviti tisti oranžni stolpec, ko sem se odpeljala v službo. Ugotavljam, da naši revni študenti še zdaleč niso tako revni, če je okoli študentskega naselja vsak pločnik tako zabasan z avti, da parkirajo okoli sedem minut hoje daleč od svojega ljubljanskega doma. Sploh pa ne vem, kje naj parkiram jaz – v MB, GO ali SG, odkoder so avti, ki mi ponavadi zasedejo parkirni prostor?

Od vsega skupaj me pa vseeno nekaj veseli – nisem edini debil, ki dela v nedeljo. Dela še deset delavcev na hiši in trenutno dvajset na vogalih. Bravo mi, delavski razred! Nedelja ni več sveti dan. Ali pa za nas pač nikoli sploh bil ni, pa nam niso pustili delati.

Danes zagledam v Žurnalu24 članek, imenovan Janševa vladna ekipa. Seveda članka ne preberem, ker sem o njegovi vladni ekipi poslušala zadnja štiri leta in mi ni za slišati še česa, vseeno pa ošvrknem tekst poleg Virantove slike, ki ne glede na vse vedno privabi moj pogled.

Virant je edini minister Janševe vlade (edini iz Janševe stranke?), ki bi bil ponovno postavljen na svojo mesto, če bi jaz imenovala vlado. In verjamem, da bi zadane cilje dejansko tudi edini speljal, če bi jeseni prišlo (sicer bognedaj) do ponovnega mandata.

Dva njegova cilja (informatizacija in mandat predsednikov sodišč vezan na uspešnost) sta super. Če bi trikrat pomežiknil, ko bi ju javnosti predstavljal, ter prej zamenjal stranko, bi gotovo zmagal. Ampak na žalost je javnost zadnja leta postala težavna in se je ne da več pridobiti samo s tem.

No, tretji cilj mi je pa tuj. Ne razumem ga. Zakaj odpraviti državni svet? Kaj vam je pa on hudega storil? Saj ni protikorupcijska komisija, zaboga!