The depths of ma mind

Delavci se množijo! Kako? Zakaj na ulicah Rožne doline? Zakaj ne kje drugje?

Danes sem sla na walkabout, da opravim nekaj klicev, prižgem enega ali dva po jutranji kavi in zadiham svež zrak Rožne doline, ki se blešči od neonesnaženosti.

Najprej me je gledalo deset delavcev na strehi tiste hiške. Sekundo za tem so me uzrli tisti, ki brez razloga (no, razlog najbrž imajo, nimajo pa znakov za luknjo v cesti (cesto v luknji?) in dovoljenj take in drugače barve in vrste papirja) razkopavajo našo ulico točno za ritjo našega zadnjega avtomobila. Teh je bilo le pet, ampak so dečki tisti v bagrih in ostalih ortohudih makinah, v katerih zelo zadovoljno sedijo in - normalno - žvižgajo.

V teku okoli vogala sem se skoraj zabila v drugo peterico mož v modrem in ne policijskem kostumu. Moj skok čez cesto jih je zelo nazabaval, ker sem nenadoma postala v koraku in obstaja v hoji.

Po celi cesti VII se kopičijo makine, modre uniforme, rumene čelade in nek valjar asfalta. V obupu, da svojega cigareta ne bom uspela prižgati takoj, ko sem prišla za vogal, sem se pognala v tek. Morda pa je na cesti X kaj drugače.

Pa ni. Jutranji sprehod, zrak, cigaret in klice sem opravljala v družbi približno petdesetih delavcev take in drugačne oblike. Če bo šlo tako naprej, nas bodo izgnali iz Rožne. Sploh mi ni jasno, da se uspejo tako hitro množiti. Ne vem, kako bi jih trenutno imenovala: rusi, zajci, mravlje. Vsekakor nekaj, ki se plodi hitro, ga je veliko in napada v skupinah.

To. Od njega. Prebrala včeraj.

Zaenkrat še brez besed.

Danes sem se spet nasmejala z grenkim priokusom.

Nasmejala zato, ker ogromno ljudi misli, da se dolga zveza konča v enem dnevu. Ne mislijo, da stvar lahko razpada že veliko prej, da se trga na koščke, in da je posledica neuspešnega ponovnega sestavljanja dokončni konec. Ne, v očeh teh ljudi se vse skupaj konča kar naenkrat, iz nič; v popolni zvezi se en del nje odloči sekati. In (po)seka. Brez povoda in prejšnjih bojev, ker očitno v dolgotrajnem razmerju res noče vlagati truda, ker zakaj pa bi, saj dolgotrajno razmerje pač ni vredno tega. Ozkoglednost takih ljudi me nasmeje, ker je neverjetno, da nikoli ne pogledajo širše. Saj jim ni treba, nihče nikogar ne sili v karkoli, vendar je vseeno samo po sebi smešno.

Z grenkim priokusom pa zato, ker me ta ozkoglednost zaboli, ko se me osebno dotakne.

Ko vikend ni vikend, je pa isto dolg, isto sanjsko sočen in tudi dela prost.

Iz balkona na eno stran:

Iz balkona naravnost (plus zoom in svetloba):

Gučigu:

Smo bli okrog jezera:

Bli smo js plus on in ona:

… when I’m feeling sad

                                 I simply remember my favourite things

čokolada, dr. house, lak za nohte, bacek, spanje med vikendom, zares, mkdsp, avtobusi, mejkap, pisarniški material, omare, kopalnice v izložbah, deka in ležanje na kavču pri barbari, tomažu, andražu in tinkari doma, napolnjen urnik, gmail, sestanki, sedenje za mizo pri urši in neži, sedenje pri gašperju in tei na balkonu, anžetova muska, mike skinner, hubert, pivo, sedenje na klopci v študentskem naselju z nežo c. in vaskotom

                                                                                       and then I don’t feel so baaaaad.

Naša ulica jih je zadnje čase polna. Prepolna.

Še vedno delajo na tisti majhni enostanovanjski hiški, ki se nahaja skoraj nasproti naše hiše. Zdaj hiška dobiva tudi barvo - ob zadnjem pogledu nanjo pred pol ure je bila rdeča-rjava-rdeča. Ima tudi štiri random razporejene dimnike in polno delavcev po stenah, ki zelo navdušeno gledajo v mojo sobo. Vsak dan me vsaj dvakrat pozdravijo žvižgi in vzradoščeni kriki. Sprašujem se, zakaj taki majhni hiški štirje dimniki. In zakaj nimam neprozornih zaves.

Poleg tega se je na sosednjih ulicah, ki vogalijo na našo, začelo kopati nekaj, za kar še vedno nismo prepričani, da vemo kaj je. Trdila sem, da gre za optiko, ker smo nekaj časa nazaj podpisovali dovoljenja za T2, vendar pa je trak čez območje rumen z napisom TK Telekom. Okoli vsake luknje se giblje približno deset delavcev, ki mi s svojo prisotnostjo prepričujejo, da grem v miru na vogal na jutranji dim. Te delavci poleg žvižganja in vzradoščenih krikov še nadvse navdušeno mahajo.

Vendar pa so avti, parkirani po naši in vseh sosednjih ulicah, od študentov. Delavski so tovornjaki in kombiji. Trepetam za parkirni prostor, ker sem pozabila postaviti tisti oranžni stolpec, ko sem se odpeljala v službo. Ugotavljam, da naši revni študenti še zdaleč niso tako revni, če je okoli študentskega naselja vsak pločnik tako zabasan z avti, da parkirajo okoli sedem minut hoje daleč od svojega ljubljanskega doma. Sploh pa ne vem, kje naj parkiram jaz - v MB, GO ali SG, odkoder so avti, ki mi ponavadi zasedejo parkirni prostor?

Od vsega skupaj me pa vseeno nekaj veseli - nisem edini debil, ki dela v nedeljo. Dela še deset delavcev na hiši in trenutno dvajset na vogalih. Bravo mi, delavski razred! Nedelja ni več sveti dan. Ali pa za nas pač nikoli sploh bil ni, pa nam niso pustili delati.

Če se starš odloči, da bo dal otroku prosto izbiro glede verske usmerjenosti, ker je tako odprt in oh in sploh, in ga potem vpiše na verouk, rekoč, da se bo lahko sam odločil, če bo veren ali ne, je ali on debil, ker mu je odprtost do verske usmerjenosti omejena na krščanstvo, ali pa sem debil jaz, ker se mi zdi to totalno retardirano.

Če mu daje možnost proste izbire vere, naj ga ali vpiše v vse *uke vseh ver, da med njimi izbere, ali pa naj ga pusti pri miru s tem.

Med pavzo na šihtu sem se spet spomnila na neko žensko na nekem forumu, ki je moralizirala o prosti izbiri in hkrati o vpisu na verouk. Hkrati je bila odprta tudi druga tema, kjer je druga ženska hotela krstiti svojega otroka, ker je to pač lep obred, kljub temu, da niti ona niti partner nista bila verna.

Od takrat naprej nisem več šla na tisti forum.

Ko sem sedela, nisem imela nikogar za hrbtom, ker se sedela na robu. Smešno, da sem se na vodi na nek način počutila varno. Prvič v življenju, najbrž.