Archives » Politika (in seks)

Ni-ni mej

Ideja o enotnosti Evropske unije in prostega pretoka ljudi.

Za preprosto ljudstvo to pomeni nič več čakanja na mejah. Za trg pomeni nič več omejitev. Super.

Če pozabimo na ilegalne posle, seveda. Zavest, da še tisto bore malo dilerjev, ki so jih dobili na mejnih prehodih, zdaj ne bo več zasačenih, me spravlja v slabo voljo. Kaj ti pomaga skupna baza kriminalcev, če ni več tistih tečnob na mejah, ki bi voznike pogledali v obraz?

Read: Ni-ni mej

Kreteni za volani.

Danes sem peljala Gašperjevo Silver bullet na svež zrak v Stegne. Moja fiksna ideja o luksuznem potovanju se je skoraj končala tragično.

Srečno sem vozila, Silver bullet je prepevala z Robbiejevim glasom. No, prišla sem čez križišče, kjer se lahko gre proti avtocesti. Potem Večna postane ravna in pregledna. Nasproti se je vozil traktor, za njim pa kolona nestrpnih voznikov.

En od teh nestrpnih voznikov se je na tej pregledni ravnini odločil za prehitevanje, čeprav:
- ni bil v vrsti za traktorjem niti med prvimi petimi, temveč je bil skoraj čisto zadnji,
- sem mu nasproti vozila jaz (z zmerno hitrostjo in Robbijem).

Ker je imel še celo prekleto kolono za prehitet, je seveda stopil na gas. Oddaljena od njega sem bila čisto malo že pri začetku prehitevanja, zato je že njegov prvi korak bil totalno idiotski. Sploh je pa idiotsko pospeševal namesto da bi preprosto pritisnil bremzo (razdalja od zadnjega v koloni do njega je bila bistveno manjša kot razdalja med traktorjem in njem).

Skratka, stvar se je odvila tako, da sem bremzala na polno, en kranjčan za mano tudi, nestrpni voznik pa je tri metre pred mano švignil na svoj pas.

Tresti sem se začela šele ob prihodu v Stegne.

Bi nestrpni voznik plačal moj pogreb in popravilo Silver bullet?

Read: Kreteni za volani.

NMK?

Prvič sem prisiljena gledati Našo malo kliniko.

Odziv?

Ne maram.

Bedni so.

Raje brskam po naši zakonodaji (kjer ne najdem nikjer izvršilne klavzule. To je nekaj, kar me mori že kakšen teden).

Je bolj zabavno.

Read: NMK?

Janša! Hvala ti!

Zavoljo tebe se mi za kolokvij v sredo skorajda ni treba učiti! Ker že vse znam! Ker sem vso snov absorbirala med tvojimi potezami, s katerimi se nisem strinjala! Ker sem zavoljo tebe spet vzela v roke ustavo RS in spet zašla na stran Državnega zbora med zakone!

Janša! Hvala ti!

Vsaj nekaj koristnega.

Read: Janša! Hvala ti!

Protiustavnost nedeljskih volitev

Najprej, da razložim, kot ‘nedeljske volitve’ se v naslovu nanašam na skupek voljenja predsednika in glasovanja na referendumu. Skupno imenovanje zaradi skupnega glasovanja.

Po včerajšnjem opisu pravil iz predčasnih volitev iz prve roke sem se zgrozila. Po pravilih Volilne komisije RS je namreč udeležba na obeh zadevah, volitvah predsednika in glasovanju na referendumu, eno in isto.

Po njihovi super logiki vsak volilec predsednika hoče hkrati glasovati na referendumu in obratno. Torej ob svojem obisku volišča prejmete (in MORATE prejeti) list za obe stvari. Kar je OK, če hočete za obe stvari glasovati. Če pa želite voliti predsednika, referendum pa se vam zdi butast in se ga samega po sebi ne bi udeležili, vam žal ne moram pomagati. Vaša prisotnost na volišču v nedeljo se bo štela kot udeležba na referendumu ne glede na to, da vi glasovati nočete. In ja, v roke vam bodo porinili list z referendumskim vprašanjem, ki se ga nočete dotakniti zaradi totalnega nesmisla celotnega referenduma. In list MORATE vzeti.

V naši ljubi (in meni najdražji) ustavi piše, da ima vsak volilec pasivno in aktivno volilno pravico (pravico voliti in biti voljen), ki vsebuje tudi pravico do udeležbe na državnem in občinskem referendumu. OK. Mislim, da naša Volilna komisija  ne loči med pravico in dolžnostjo.

Moja pravica je, da grem na referendum oddati svoj glas in da se udeležim volitev za predsednika. Hkrati pa je to pravica, da se mi referenduma NI TREBA udeležiti, če se ga nočem. Isto z volitvami. Če nočem voliti predsednika, ga ne bom.

Moja dolžnost bi v tem primeru bila, da se volitev MORAM udeležiti. Prav tako se MORAM udeležiti referenduma. Na srečo pri nas ni te prisile v demokracijo.

Ali pač. Udeležba na predsedniških volitvah bo popolnoma enaka udeležbi na referendumu, ker volilci nimamo izbire. In izbira, dragi moji, je pridobitev demokracije.

Da povzamem, če slučajno nisem bila dovolj jasna. Nedeljske volitve so protiustavne zaradi obveze, da se udeležujemo obeh stvari, četudi bi se hoteli udeležiti samo ene.

Read: Protiustavnost nedeljskih volitev

Prvi mož trenira :)

Kdo poleg znanih politikov in mene ima še partnerja, ki se v času volitev tako zvesto pojavlja v časopisju?

Nihče!

Mislim, da J. medijsko trenira za moje volitve za prvega moža.

Read: Prvi mož trenira :)

Še četrta interpelacija!

Pa bomo nasvidenje zaželeli še ministru za notranje zadeve, zahvala za to pa gre seveda našim Zaresovcem. Sklenili so namreč, da tale fanté Gorazd izpred Globala ne sme zapasti v pozabo brez dodatnih žrtev. Njihove poteze ne bom kritizirala, ker se z njimi popolnoma strinjam. Stvar, ki mi ne gre v glavo, je naslednja.

Vem, da se po takih dogodkih odstavlja ministre. Takih zadev sem se že uspešno navadila. Ne razumem samo tega, kako je odgovornost tega uboja padla na ministra? Ne branim ga, da ne boste morda mislili. Ne maram ga. Zdi se mi nesposoben. In škodljiv. Samo res ne razumem, kako je odgovornost padla nanj? Ker meni osebno se zdi, da je kriva izključno VIP firma, ker je dovoljevala tako nasilje. V notranjo politiko firm pa se notranja politika države načeloma ne vmešava. Ne razumem, samo to je problem ) In tudi ne vidim rešitve v odstavitvi ministra, ker če zamenjaš glavo, so podrejeni še vedno isti. Pravi ukrep se mi zdi, da za uboj odgovarja morilec + njegov nadrejeni, če pa gremo do ministra, naj odpustijo vse v tej veji; ker se mi res ne zdi, da bo zamenjava ministra spremenila celoten koncept varovalnih družb.

No, mogoče pa. Kdo ve. Bolj, ko sledim, se mi zdi, da vem o politiki vedno manj. In vedno bolj vidim, da nikoli ne gre za ‘prav’ in ‘narobe’, temveč za ’strinjanje’ in ‘nasprotovanje’. Kje sta se pa izgubila ‘prav’ in ‘narobe’, ostaja skrivnost. Pomojem z ukinitvijo materialne menjave.

Read: Še četrta interpelacija!

Javna agencija za knjigo

V procesu sprejemanja je zakon o ustanovitvi Javne agencije za knjigo. Namen ustanovitve je podpora izdaji, subvencijam, zaloznistvu itd. knjig. Človek si že reče: mogoče bo pa ta vlada le ustanovila kaj koristnega in uporabnega za kulturo! Pa vendar ima tudi ta zakon luknje, ki moteče padajo v oči kot igle.

Luknji sta dve: 6. in 11. člen. Po 6. členu naj bi se - kot je v navadi pri takih organih - ustanovil svet agencije, ki bi jo vodil in odločal. Pač tipično upravno telo. Problem se začne pri sestavi.
Naša vlada vztraja na ustanovitvi zmaja s sedmimi glavami, od katerih bi (na kratko rečeno) štiri glave pripadale vladi oz. ministrstvu za kulturo, ostale tri pa bi bile produkt Društva slovenskih pisateljev, SAZU in Univerze. Kdor ima malo pojma o delovanju takšnih in podobnih organov ve, da je rezultat takšne sestave odločilnega telesa vmešavanje politike na področje kulture, natančneje na področje knjige. DSP se je zakonu upiral skoraj večinoma zaradi tega, vendar ga politika ni upoštevala. Naprotno - oni v njihovi pritožbi ne vidijo smisla in se delajo bebave, ker zakaj pa je slabo, da ima politika večino v kulturni ustanovi? A ni to OK?

Problem 11. člena pa je financiranje. V njem namreč ni določeno, kako se bo agencija sploh financirala. Ves denar, ki naj bi ga dobila, je delež za knjigo ministrstva za kulturo, ki pa je vsako leto manjši. Zakon ne določa, da se Agencija lahko financira samostojno - z donacijami, sponzorji itd. Predlog Društva za sprejetje takega zakona je bil zavrnjen kot predlog glede spremembe 4. člena.

Stvar je jasna. Naslednji teden bo druga obravnava zakona. Kdor se spozna na postopek sprejemanja zakona ve, da je to zadnja možnost, da se zakon spremeni. Ker se ne glede na vse predloge in prošnje ne bo spremenil, smo pisatelji spet potegnili ta kratko.

Informacije, ki sem jih zgoraj napisala, so kratek povzetek včerajšnje tiskovne konference v Društvu slovenskih pisateljev, kjer do včeraj še nisem doživela popolnega soglasja vseh navzočih. Vsi smo se strinjali (prisotni DSPjevci, predstavnika MKDSPja, Študentska založba, Poetikon), da se zakon mora spremeniti v teh dve kritičnih členih, drugače se lahko od pisane besede poslovimo.

Kakor je včeraj rekla Neža Maurer: ljudje se zavejo pomembnosti knjig šele takrat, ko jim jih okupatorji zažgejo. Prepozno.

Read: Javna agencija za knjigo