The depths of ma mind

Imamo že serijskega tožnika in večnega dopisovalca. Le kaj bomo imeli naslednji teden

Še dobro, da gre samo za en vikend. Takega tempa več kot dva dni ne bi zdržala.

Sem se pa danes že drugič zaporedoma zbudila v tole:

Se ne smem pritoževati, kajne. Saj se ne.

dodatek cca. dve uri kasneje:
Sestanek odbora za kulturo sem organizirala na leseni ploščadi zraven plaže. Sproščeno. Slika je posneta na dveminutni hoji tja iz hotela:

Dogodka sem se udeležila kot članica, povabljena na dogodek kot vsi ostali člani. Mogoče imam kakšno imenovanje več kot večina in hkrati manj od tistih, ki padejo ven iz večine, ampak nič ne dé – tam sem bila ena izmed vseh. To je bil dan, ko si na istem kot vsi ostali, ko nekdo ni vreden več, ko je glas enak glasu. Demokracija in ostale sodobne besede skoraj preživelega režima.

Ker spadam v klaso mladih, sem bila avtomatično dodeljena v skupino support teama, pa spet porečem nič ne dé, ker bi mi bilo tako ali tako dolgčas. In rada pomagam, sploh pri takih stvareh, ko imaš priložnost govoriti z vsemi prisotnimi – ampak res z vsemi – in si hkrati svoboden kot ptička izven kletke in z neprestriženimi krili, ker opravljaš prostovoljno delo in lahko vsak trenutek pobegneš, pa pravnoformalno nihče tega ne more očitati.

Prostovoljnega dela sem sicer imela čez glavo dovolj že daleč pred to soboto, ampak zobje so trpežni in jih lahko še malo stiskam. Verjetno tudi ta sobota ni bila zadnja, vendar si spet porečem nič ne dé, ker se mi zaenkrat še ni uprlo tovrstno delo. Samo premalo časa je preteklo od tistih tednov, ko sem bebavila cel delavnik kot prostovoljka, vedno prisiljeno dobre volje in s kilogrami pudra, ki so zakrivali sledi šestnajsturne aktivnosti (med katere je spadalo še delo in učenje). Mogoče sem končno želela biti na enem dogodku samo gost in ne delavec.

Ampak, kot je rekla somučenica, če rabijo pomoč, jo rabijo in zakaj je ne bi nudila, če jo lahko.

Vendar se je treba zavedati, da je pomaganje moj prispevek, da se lahko odločim NE pomagati, ker opravljam prostovoljno delo, kar pomeni, da je delo prosto, neobvezno in neplačano.

S kakšno pravico so me potem pred celo dvorano ljudi oklicali za hosteso? So me morda najeli, da sem pet ur bebavila pod nasilnimi lučmi? Sem plačana 5€/h, kolikor so ob mojem zadnjem pogledu na študentskem servisu strani ponujali puncam za delo hostese? Sem drugačne klase, nekaj drugega kot ostali, ki so sedeli na stolih, nad katerimi je moje oko bdelo vseh pet ur?

Niti slučajno ne smatram dela hostese za manjvrednega, če se je ta ideja komu utrnila ob prebiranju moje pritožbe. Gre samo zato, da sem - tako kot ostali prisotni – članica, prostovoljna udeleženka največjega dogodka te specifične organizacije, katere del imam čast biti, gostja dogodka, ki so ga za člane in zame organizirali drugi.

Potem pa se me javno okliče za hosteso. Ne za kolegico, kot bi bila profesionalno najbolj primerna oznaka, ne za gospodično, ampak za hosteso.

Takrat sem mikrofon, ki bi ga sicer po zadolžitvi morala siliti v roke ljudem, da bi povedali svoje v tem super demokratičnem režimu, skoraj zalučala tej gospe na odru. No, gospe. Zame je ona hostesa. Ker po definiciji, s katero me je označila za hosteso, tudi ona opravlja to delo: tam je prostovoljno, ima neplačljivo funkcijo in pet ur je njeno oko bdelo nad množico.

Če se starš odloči, da bo dal otroku prosto izbiro glede verske usmerjenosti, ker je tako odprt in oh in sploh, in ga potem vpiše na verouk, rekoč, da se bo lahko sam odločil, če bo veren ali ne, je ali on debil, ker mu je odprtost do verske usmerjenosti omejena na krščanstvo, ali pa sem debil jaz, ker se mi zdi to totalno retardirano.

Če mu daje možnost proste izbire vere, naj ga ali vpiše v vse *uke vseh ver, da med njimi izbere, ali pa naj ga pusti pri miru s tem.

Med pavzo na šihtu sem se spet spomnila na neko žensko na nekem forumu, ki je moralizirala o prosti izbiri in hkrati o vpisu na verouk. Hkrati je bila odprta tudi druga tema, kjer je druga ženska hotela krstiti svojega otroka, ker je to pač lep obred, kljub temu, da niti ona niti partner nista bila verna.

Od takrat naprej nisem več šla na tisti forum.

Ko sem sedela, nisem imela nikogar za hrbtom, ker se sedela na robu. Smešno, da sem se na vodi na nek način počutila varno. Prvič v življenju, najbrž.

Zakaj brez zmagovalnega posta? Zakaj nisem takoj pisala? Nisem, ker trenutno še nisem prav dobro dojela, da zmago imamo.

Prva stvar, ki sem jo začutila, ko sem v ponedeljek zjutraj odprla oči, je bila prenapihnjena glava. Druga stvar je bila malce sumljivo stanje želodca. Ko sem premlela jutrajni odkritji, me je vrglo iz postelje do mize; pograbila sem backa, ga zvlekla v posteljo in še popolnoma nablojena vklopila vrsto internetnih strani različnih medijev.

Ja, treba je bilo poiskati vrsto dokazov, da sem začenjala verjeti.

In trenutno hodim po oblakih, ki so sumljivo oranžne barve. No, pravzaprav je oranžno vse, če pogledam iz pravega kota.

P.S. – Darkotu tokrat odpuščam napačne sklone zaradi višjega poslanstva

Kdo je že videl pegice na ustnicah? Poleg mene, seveda, ki jih vidim vsakič, ko se pogledam v ogledalo. Po tednu morja so se mi namreč namnožile povsod. Povsod! Imam jih celo po ramah! Najbolj moteče so pa tiste že prej omenjene na ustnicah. Trenutno jih je šest. Ogromnih, rjavih, zmedenih in nedobrodošlih.

V uporabo bodo prišle šminke različnih odtenkov, ki se nahajajo v torbici od dneva njiihovega nakupa. In puder za tisti dve ogromni pegi na spodnji strani nosu.

Še dobro, da moji lepi rjavi kožni barvi paše oranžen odtenek. Volitve se namreč približujejo s svetlobno histrostjo. Na zalogi sem na poti iz morja odkrila celo oranžno šminko.

Nujno s koristnim ali kako že gre to?