ko moje priprte, utrujene oči
zagledajo dan,
njegov začetek in vlago v zraku
se v ritmu mesta spustim
v pogovor čevljev
ki peketajo po mestu
očitno si imajo veliko za povedati
in poznajo ogromno besed
in se v ritmu mesta spustim
z dolgotrajnim vdihom
drugačnim od prejšnjega,
čistim kljub polnim pljučem z nikotinom
in podobnih zračnih proizvodov
polpretekle zgodovine
kot da bi šibre, ki mi
drugače neprenehoma prestreljujejo pljuča
izginile
s sireno prihajajočega vlaka
in vrveža zaspanih
in zmedenih senc včerajšnjih ljudi
in se v mesto spustim.
za šankom smo
vedno smo za šankom
s prijatelji,
za katere sploh nisem vedela,
da obstajajo
do trenutka poprej
imam ogromno prijateljev.
noč ima nešteto ur
in še več dni
natakar se mi nasmehne
vedno se nasmehne
ne razumem nasmeha
a mu ga vseeno vrnem
vedno mu ga vrnem
ko me obrne krog sonca po nebu
se izgubljam med hiškami in po
tlakovanih tleh
iščem sledi svojega včerajšnjega jaza
med kapljami, ki se ne imenujejo dež
in v svetlobi, ki
je moj fotoaparat ne priznava
v Sarajevu teče čas
počasi
ko boš enkrat ujel svoj mir
ki mu tesno slediš, a
ne znaš po njem stegniti roke;
boš v igri nasprotij samemu sebi
škodil;
bo čez tvojo kožo nežno
in počasi pronical tujek, ki
bo zmotil ritem, ki si ga z mirom
ponesreči hkrati ulovil in to bo
smeh;
sem hodila, sraka, okoli tvojega
miru, ki se je bleščal od nedotaknjenosti
in smeje čakala; ko si zaslepljen se tipal
po oblikah končno si zatipal
mene.
si že kdaj prej brezskrbno ležala na betonu
na parkirišču ponoči in se smejala?
zmeda je
in jo bom rešila tekom dneva
z zanosom, ki manjka mojemu jutru
ko sem po celonočnih bojih samo
prozorna koža, viseča
na nekaj narobe postavljenih trhlih kosteh
rešila jo bom z močjo
ki jo pogrešam ko se izogibam socialnim trenutkom
ko se ritensko umikam vprašujočim pogledom
ker se ne znajdem pri odgovorih
ki jih pričakujejo
ko zvečer skozi zaveso pogleduje na tisoče parov oči
se pokrijem čez glavo
predstavljam si da ležim
na betonu na parkirišču zvečer
in se zraven smejim
in se skušam prisiliti v sanje,
da zmedo sem danes rešila
in da sem se z zanosom soočala z vsem
ko zjutraj v odsevu oplazim prozorno, nenapeto kožo
se ne vzpodbujam, ampak tolažim
danes pa res, danes zares
ring v katerem si snamem boksarske rokavice
ker želim čutiti bolečino v sklepih
ko bom udarjala kost na kosti
v prepletenosti udov stiskam bolečino tam
kjer se mi nastavlja, za vrat
dušim sama sebe
odrinem napake z dobro pomerjeno brco
na drugi konec v elastično ograjo
z večjo hitrostjo priletijo nazaj, spet odbijem
držiš moja zapestja in hočeš da tako tudi ostane
in da mi brce ohromijo telo
ko glavo nagnem pod čudim kotom nazaj
se okoli mene zavrtiš in tvoja moč
ki mi odvzame poslednjo slo po zmagi
sprostim vrat, ker mi tvoje dlani na njem
pomenijo več kot preprečevanje vhoda zraku
ko se tvoj obraz zamaže z mejami blodnje
se nasmejim
lepa sem
zanj, ki mu namenim svoj nasmeh
z ukrivljenimi ustnicami na eno stran
lepa, ko s tleskom z jezikom
namesto z besedami nazdravim trku kozarcev
čaščen po božje ob prehajanju oči iz soseda čez njega do drugega soseda, tlesk
ko zbeži moja točka pozornosti stran osramočen
ljubim te, berem iz njegovega vonja kot iz ogromnega transparenta
ki ga za sabo vleče letalo v nedeljo popoldne čez celo Ljubljano
ko me vsrkajo njegove pore potuhnjeno se splazim
pod kožo
povsod, prekrijem in postanem vmesno tkivo
pretrgam njegovo kožo, na mah, da boli manj
kot če bi potegnila z voskom
glavo ima med mojimi skupaj stisnjenimi stegni
lepa si, govori iz njegovih vedno bolj praznih oči
najlepša
[audio:lepasem2-poezi-by-katrakozak.mp3]
V sodelovanju s Kobro, ki je prispeval spremljevalno glasbo.
umri
si rečem in se uležem na cesto
ura je dve
prepozno za promet, tudi na tržaški ni več divjanja luči
mogoče bom čakala do prvih jutranjih deloholikov, zadnjih alkoholikov
in nižje klasificirane delovne sile
da me ob petih zjutraj povozi
kje mi je zavest
da bo nesrečnik, ki bo peljal čez mene
imel zato uničen dan in vse, kar dnevu sledi
kje mi je skrb za sočloveka,
ki ga bom obremenila s tujo smrtjo
za brezveze
vedno sem delala za ljudi
vedno sem jih porivala naprej
delala načrte za olepšavo prekletih pravil
postavljenih nekje daleč nazaj
v kameni dobi
ker je družba zadrta
in nepripravljena spremeniti utopični stil
ki jo duši
ki duši mene
spremembe
kdo jih je pripravljen storiti
kdo se je pripravljen nastaviti mimoidočim voznikom
in čakati naključje, da zavozijo čezenj
da bi se nekaj spremenilo
da bi dali ograje
kdo je pripravljen tvegati svoje telo
da bo na koncu stečkan v pašteto
da se stvari spremenijo
umri
si rečem
in vstanem iz ceste
čez nekaj ur se vrnem
in spremenim sebe
praskam kožo, ki do zdaj ni občutila nohtov
ker sem se raje uničevala drugje
ne tam,
kjer je opazno
in kamor je usmerjena pozornost ljudi
ker navzven smo vsi isti
ampak zdaj praskam ker ne morem drugače
zabadam nohte in teče mi kri
kadar mi pride na pamet beseda
zabadam, trgam in režem globoko
da ne povem česa naglas
ni piska od mene, ni smeha ne krika
brez glasu sedim in gledam v tla
sedim
in
molčim
in nadvse zinteresirano delam rdeče črte po rokah
vidim da gledaš in da si opazil
vem, kaj bereš v krvavih sledeh
in vem kaj jutri boš bral
vem da čakaš da povem da priznam
da prežiš na moj zlom
in to ti je igra
ampak naučil si me
in zdaj to delam
na svoj način
vedno je bolje biti tiho
as hard as it gets
tako vsaj nihče
ne more očitati besed
vabljeni v trafiko na neki zakotni cesti
me je pozdravil plakat
ko sem skuhana od ljudi
gledala skozi zarošeno in umazano šipo
in se držala za ročke
zaradi predivje vožnje voznika avtobusa
ob izstopu me je čakala zelena preproga
za zarjavelo ograjo gospodarskega razstavišča
pa tudi če me ne bi
ker nisem imela plana hoditi po njej
ker jaz raje hodim po ljudeh
na poti do trafike na neki zakotni cesti
