The depths of ma mind

No, pa smo zmagal. Meni je bil od celotnega večera najbolj všeč moj nastop (Murč: vidiš, taka sebična prasica sem).

Še enkrat bi se rada zahvalila vsem, ki ste se večera udeležili in s tem pokazali, da nas podpirate!

Dopis: poleg slave, ki mi jo je prinesel nastop pred skoraj 90imi udeleženci v fakin Cankarjevem domu, sem bila včeraj tudi na televiziji SLO po Odmevih. Ha. Čast in slava in uspeh. Natanko tako, kot sem napovedala.

Itz official!

Vrhunec mojega življenja se bo zgodil 17.1. v Cankarjevem domu ob 19:00! Največji dogodek moje pisateljevanja! Čast in slava! Uspeh!

Vabila bodo sledila po mejlih, če pa kdo sluti, da ni na moji mejling listi, naj napiše komentar, pa bo dodan.

Tega ne smete zamuditi. Jaz vsekakor ne bom.

prvega članka! Ponos!

V procesu sprejemanja je zakon o ustanovitvi Javne agencije za knjigo. Namen ustanovitve je podpora izdaji, subvencijam, zaloznistvu itd. knjig. Človek si že reče: mogoče bo pa ta vlada le ustanovila kaj koristnega in uporabnega za kulturo! Pa vendar ima tudi ta zakon luknje, ki moteče padajo v oči kot igle.

Luknji sta dve: 6. in 11. člen. Po 6. členu naj bi se - kot je v navadi pri takih organih - ustanovil svet agencije, ki bi jo vodil in odločal. Pač tipično upravno telo. Problem se začne pri sestavi.
Naša vlada vztraja na ustanovitvi zmaja s sedmimi glavami, od katerih bi (na kratko rečeno) štiri glave pripadale vladi oz. ministrstvu za kulturo, ostale tri pa bi bile produkt Društva slovenskih pisateljev, SAZU in Univerze. Kdor ima malo pojma o delovanju takšnih in podobnih organov ve, da je rezultat takšne sestave odločilnega telesa vmešavanje politike na področje kulture, natančneje na področje knjige. DSP se je zakonu upiral skoraj večinoma zaradi tega, vendar ga politika ni upoštevala. Naprotno - oni v njihovi pritožbi ne vidijo smisla in se delajo bebave, ker zakaj pa je slabo, da ima politika večino v kulturni ustanovi? A ni to OK?

Problem 11. člena pa je financiranje. V njem namreč ni določeno, kako se bo agencija sploh financirala. Ves denar, ki naj bi ga dobila, je delež za knjigo ministrstva za kulturo, ki pa je vsako leto manjši. Zakon ne določa, da se Agencija lahko financira samostojno - z donacijami, sponzorji itd. Predlog Društva za sprejetje takega zakona je bil zavrnjen kot predlog glede spremembe 4. člena.

Stvar je jasna. Naslednji teden bo druga obravnava zakona. Kdor se spozna na postopek sprejemanja zakona ve, da je to zadnja možnost, da se zakon spremeni. Ker se ne glede na vse predloge in prošnje ne bo spremenil, smo pisatelji spet potegnili ta kratko.

Informacije, ki sem jih zgoraj napisala, so kratek povzetek včerajšnje tiskovne konference v Društvu slovenskih pisateljev, kjer do včeraj še nisem doživela popolnega soglasja vseh navzočih. Vsi smo se strinjali (prisotni DSPjevci, predstavnika MKDSPja, Študentska založba, Poetikon), da se zakon mora spremeniti v teh dve kritičnih členih, drugače se lahko od pisane besede poslovimo.

Kakor je včeraj rekla Neža Maurer: ljudje se zavejo pomembnosti knjig šele takrat, ko jim jih okupatorji zažgejo. Prepozno.

Ker mi faks seveda NE zapolnjuje delavnika od osmih do štirih in ker sem seveda na tak delavnik zelo zelo ZELO preveč navajena, sem si urnik nabasala še s službo - po dveh letih se namreč vračam na Telekom. Ker mi to seveda ni bilo dovolj, sem pograbila možnost sodelovanja v organizaciji prireditve FUTUR, ki mi vzame več časa s sestanki kot z dejanskim delom. In ker to sploh ni dovolj zame in za moj prevelik prosti čas, začenjam propagando za ponovno kandidaturo za poslovnega sekretarja v MKDSP.

In še vedno ne vem, kaj naj delam. In se dolgočasim. Doma. Na računalniku. Mogoče bom šla pretipkovat zapiske. Ali pa tudi ne. Ne vem. Mogoče bi se ukvarjala z nohti in gledala debilnosti na TVju. Ja, to bom.

Pa naj mi še kdo reče, da nima časa. Časa je vedno dovolj, samo pravilno ga je treba razporediti, kot mi je nekoč rekel Gašper in kot mu nekoč nisem verjela.

Klub, ki sem ga ustanovila s solzami in krvjo z upom na boljše ustvarjalske čase, doživlja svoj namen.

Postaja tarča moje (agresivne) poezije.

in mislim si
kako je napeto danes
v moji sobi velikanska osa
ki me je na srečo zbudi z brenčanjem
ko sem že tako ali tako zaspala na šiht
in brenči
me nadleguje
pobegnem v kopalnico
ker se je bojim
nerazumljiv strah
tako sem velika
ona pa v primerjavi z mano
niti ne

in mislim si
dan bo dolg in obremenjujoč
preveč napora
in nezaslužene kritike
namesto pohval
me glava boli
kako malo je treba
da se uniči zadovoljstvo
premalo
glede na vložen trud
ne bom več delala za druge
samo zase bom
res

in mislim si
nesramnost presega meje razuma
poniževanje v sužnje
žalitev dela in posmeh akterju
kako to boli
še bolj
ker ni resnično
in slepota za dosežke
vzvišenost
pa vse neutemeljeno
preveč je
ne grem se več

in mislim si potem
da je najlepši občutek
ko stopim iz odra z nasmehom
in mojo roko lovijo tuji ljudje
čestitke in mislim si hkrati
da me poslušajo
da me radi gledajo
da me hočejo na odru
in mislim si
z bolečino prepleteno zadovoljstvo
veliko pretrpim

ampak je vredno

Po včerajšnjem literarnem večeru nisem spala, bledlo se mi je na polno in vročično.

Danes ob osmih zjutri sem našla zamenjavo za četrtkov literarni večer. Ne vodim ga več jaz.

Živci me ubijajo.