The depths of ma mind

Danes praznujemo tri leta. Predolga tri leta. Hkrati pa kratka, miniaturna.

Rojstni dan imamo sicer 8.12., vendar je žurka danes. V stilu.

Če bi le ne bile še skoraj vse fotografije samo na disku, temveč tudi na novi strani, bi bil dan prečudovit.

V tretje gre rado in jaz grem rada v tretje v Sarajevo. Gremo za tri dni, razlog je izdaja skupnega (slovenskih in bosanskih avtorjev) zbornika Euroorientacije, ki nosi podnaslov Previše mi svijetliš, pisac/Preveč mi svetiš, pisec, ki je hkrati tudi udarni verz prve pesmi v zborniku.

To je tretji zbornik, v katerem so objavljene moje (tokrat tri) pesmi. In čast prve pesmi pripada meni.

Končno smo zadevo spravili vkup in vtisk in vvse. Danes slavnostno obveščam, da je stvar izdana, da zgleda zelo lepo, da sem ponosna nanjo, da ponazarja naš klub bolj, kot smo upali, da ga bo.

Vkolikor vas zanima, kako pišejo naši mladi pesniki in pisatelji, ga lahko kupite po ceni 10€/izvod.

Trenutno, ko držim v rokah svojo verzijo, sem zelo srečna. In ne bom pisala več posta, ampak grem poiskat primeren in jasno viden prostor na svojih policah, da bom lahko vsak dan gledala v hrbtno stran zbornika, zavedajoč se, da je tri leta trdega dela obrodilo sadež v nakladi 300 izvodov.

In zraven bom ponosna. Kot je prav, da sem.

Vse moje obveznosti imajo svoje sestanke. Vsi sestanki teh obveznosti potekajo po istem kopitu. Nekako takole:

1. Zbrana ekipa se dobi od dve uri do pol ure pred sklicano uro sestanka, da se na sestanek pripravi.
2. Sestanek traja pol ure do eno uro.
3. Sledi posestanek na pijači (kavi, pivu ali žganju, odvisno pač od ure dneva in navad prisotnih) z vsemi sestankujočimi, ker noben noče zgrešiti kakšnih informacij, ki bodo podane. Traja lahko do naslednjega dne.

Bolj kot obremenjuje, me to vse skupaj pošteno zabava. Mladi? Ne, stare klepetulje.

Nazaj, živa, zdrava, neprespana in mozoljava. Kajenje res škoduje, če preveč zadržuješ v prostorih, kjer se ga lahko uprizarja brez kazni.

Bilo je fenomenalno. Res.

Pila sem tole:

In to tuki:

In gledala tole:

In tole:

Bilo je super.

Sicer ne maram teh treh pikic na koncu stavkov, ki sem jih dala v naslov posta, vendar nekako preveč pašejo, da bi jih izpustila. Pašejo mojemu počutju ob misli na ponovni odhod v Sarajevo, ki se utegne zgoditi v petek popoldne.

Prvič v življenju sem šla v Sarajevo slaba dva tedna nazaj. Na poroko, prav tako prvič v življenju, ker se moji prijatelji in sorodniki nekako ne poročajo. Dogodkov tam ne bom obnavljala, to govorim samo zaradi sledečega.

V Sarajevu naj bi si nabrala materiala za pesnikovanje. Ker smo s klubom že nekaj časa planirali literarni večer v Sarajevu, sem rabila material, ki ga bom dol predstavljala. In tu se je pokazal prvi problem.

Moji vtisi o Sarajevu to bili procentualno taki: 80% fino fajn, 20% hočem domov in nikoli nazaj. Ker sem človek in ker sem komaj začela spet živeti ljubljansko, so od prihoda moje misli prepravljali samo negativni procenti. Še vedno jih, če sem iskrena.

Tema za pesmi, ki jih bomo v Sarajevu prebirali, je medkulturni dialog oz. evroorientacije. Tega ne pišem, nikoli nisem pisala. O tem. Ne. Bedna tema za poezijo. Ne da se spraviti tega v pesem, v verze. Sploh se ne bom poglabljala v razlago, ker je brezveze razlagati. Tisti, ki piše, to ve, tisti, ki ne piše, z razlago ne bo vedel več kot ve zdaj.

Skratka; pesmi sem spacala skupaj. Nekaterim, ki so jih prebrali, so celo všeč. Nekateri so rekli, da se vidi, da to ni moja tema. Odziv bomo videli v Sarajevu.

Pesmi se zdaj učim brati bosansko. Ne, ne znam govoriti bosanščine. Ne znam in ne razumem. Se trudim, pa skoraj nič ne pomaga. Branje je lažje, ker je pač stvar napisana in ne improviziram. Zafrkava me izgovorjava. Pesmi moram namreč brati v obeh jezikih.

Pa to še ni nič. Poleg težav, ki jih imam sama s seboj zaradi Sarajeva, se name prenašajo še druge. Nekdo boleha, nekdo si želi bolehati, ostali se ne morejo zmeniti kdaj grejo tja in kdaj nazaj in vsi gledajo mene, da jim povem, čeprav tja ne grem z njimi. Iz tega se je  izvalil en strašen kokošnjak zmede. Rok za oddajo pesmi je minil, vendar jih naš diplomat v Sarajevu še vedno ni prejel kompletno.

In potem bom prišla dol in se me bo spet gledalo postrani, ker še vedno (uau, imela sem dva tedna časa) ne znam bosansko. Vedno težje se pripravljam do tega, da grem v petek na pot. Sita sem že vsega. Lepo je, da me vsi okoli zadnje dva tedna učijo bosansko, vendar je hkrati to pritisk name, ker vsi znajo, jaz pa ne. Ne vem, zakaj tega jezika kar ne morem absorbirati. Kjub Edi in Frenkieju.

In ko bom prispela v Sarajevo do dolgi in dolgočasni vožnji, bom ne glede na uro šla na pivo z našim diplomatom. Trenutno se mi zdi, da je to sploh edina pozitivna točka na tokratnem sarajevskem obzorju.

Na strani AirBeletrine so objavili recenzijo večera in jo za namenček poimenovali po mojem zadnjem izrečenem verzu na odru v Cankarjevem domu.

Vsak dan slavnejša.

Dogodek v Cankarjevem domu je bil medijsko pokrit iz strani dveh televizijskih postaj. Predvajani smo bili takoj isti večer na TV SLO (posnetek si lahko pogledate tukaj, na vrsti smo malce pred sredino), na sporedu smo pa bili tudi na TV Čarli v Magazinu včeraj ob 18:30. Povzetek večera na Čarliju, ki je meni osebno boljši od prispevka na TV SLO 1, pa si lahko ogledate tukaj (na desni strani Magazin 18.1.2008). Nahajamo se na koncu posnetka.

Jaz sem tista v črtastem puloverju. Lepa, ane.

Priimek je pravilno naglašen, brez strahu.