Sicer ne maram teh treh pikic na koncu stavkov, ki sem jih dala v naslov posta, vendar nekako preveč pašejo, da bi jih izpustila. Pašejo mojemu počutju ob misli na ponovni odhod v Sarajevo, ki se utegne zgoditi v petek popoldne.
Prvič v življenju sem šla v Sarajevo slaba dva tedna nazaj. Na poroko, prav tako prvič v življenju, ker se moji prijatelji in sorodniki nekako ne poročajo. Dogodkov tam ne bom obnavljala, to govorim samo zaradi sledečega.
V Sarajevu naj bi si nabrala materiala za pesnikovanje. Ker smo s klubom že nekaj časa planirali literarni večer v Sarajevu, sem rabila material, ki ga bom dol predstavljala. In tu se je pokazal prvi problem.
Moji vtisi o Sarajevu to bili procentualno taki: 80% fino fajn, 20% hočem domov in nikoli nazaj. Ker sem človek in ker sem komaj začela spet živeti ljubljansko, so od prihoda moje misli prepravljali samo negativni procenti. Še vedno jih, če sem iskrena.
Tema za pesmi, ki jih bomo v Sarajevu prebirali, je medkulturni dialog oz. evroorientacije. Tega ne pišem, nikoli nisem pisala. O tem. Ne. Bedna tema za poezijo. Ne da se spraviti tega v pesem, v verze. Sploh se ne bom poglabljala v razlago, ker je brezveze razlagati. Tisti, ki piše, to ve, tisti, ki ne piše, z razlago ne bo vedel več kot ve zdaj.
Skratka; pesmi sem spacala skupaj. Nekaterim, ki so jih prebrali, so celo všeč. Nekateri so rekli, da se vidi, da to ni moja tema. Odziv bomo videli v Sarajevu.
Pesmi se zdaj učim brati bosansko. Ne, ne znam govoriti bosanščine. Ne znam in ne razumem. Se trudim, pa skoraj nič ne pomaga. Branje je lažje, ker je pač stvar napisana in ne improviziram. Zafrkava me izgovorjava. Pesmi moram namreč brati v obeh jezikih.
Pa to še ni nič. Poleg težav, ki jih imam sama s seboj zaradi Sarajeva, se name prenašajo še druge. Nekdo boleha, nekdo si želi bolehati, ostali se ne morejo zmeniti kdaj grejo tja in kdaj nazaj in vsi gledajo mene, da jim povem, čeprav tja ne grem z njimi. Iz tega se je izvalil en strašen kokošnjak zmede. Rok za oddajo pesmi je minil, vendar jih naš diplomat v Sarajevu še vedno ni prejel kompletno.
In potem bom prišla dol in se me bo spet gledalo postrani, ker še vedno (uau, imela sem dva tedna časa) ne znam bosansko. Vedno težje se pripravljam do tega, da grem v petek na pot. Sita sem že vsega. Lepo je, da me vsi okoli zadnje dva tedna učijo bosansko, vendar je hkrati to pritisk name, ker vsi znajo, jaz pa ne. Ne vem, zakaj tega jezika kar ne morem absorbirati. Kjub Edi in Frenkieju.
In ko bom prispela v Sarajevo do dolgi in dolgočasni vožnji, bom ne glede na uro šla na pivo z našim diplomatom. Trenutno se mi zdi, da je to sploh edina pozitivna točka na tokratnem sarajevskem obzorju.
