Pa opet Edo. Bosansko a naše. Koncert, ki ga nisem smela zamuditi. In ga nisem, seveda. Presenetljivo, da je Frenkie držal besedo in dejansko prišel. In spet sta zažgala tako, kot znata samo onadva.
Zanimivo je bilo dejstvo, da med občinstvom, pod katerim so se sicer šibila tla letnega vrta Galehale, ni bilo opaziti stare raperske druščine, ki sem jo videvala na vseh Edovih koncertih leta nazaj. Publika je bila sestavljena in najstnic, ki so prišle tja z svojimi pozornost zbujajočimi kratkimi hlačami, ki bile oblečene samo zato, da so bile pozornost zbujajoče. Dalje; bila je starejša družba ljudi, ki niso kazali nobenega nagnjenja k rapu poleg tega, da so bili pač na tem koncertu. Pa vrsta mladoletnih raperčkov, ki se ga prišli zakajat. Skratka popolnoma drugače kot pomnim.
Samo hkrati pa sem pomislila tudi na to, da sem se jaz spremenila, in da prihajam na koncerte drugačna, kot sem prihajala včasih. Mogoče pa pač odraščajo vsi fani, hkrati pa se pojavljajo tisti mladiči, ki so bili včasih mi. Upam samo to, da nikoli nisem bila res taka in da drugi niso gledali name tako, kot gledam jaz sedaj na njih.
Omenila bi še nekega prijaznega fantiča, ki se mi je urinil v vrsto ob šanku. Stala sem namreč že deset minut med samimi velikani (tudi to se je spremenilo, včasih so bili vsi manjši kot jaz) in vohala njihov moški švic, ki mi je bil vse prej kot simpatičen, in čakala, da pridem do pijače.
Ta fantič - isto večji za eno glavo in pol od mene kot vsi ostali - se je urinil, ko sem že skoraj prišla na vrsto. Sem ga drezala s prstom, pa se za to ni zmenil, in sem skorajda že obupala, da bom sploh kdaj prišla na vrsto. Pa se dečko obrne, ko dobi pivo (šest?), in me pobara: zakaj pa tok žalostno gledaš. Pa mu odgovorim: ne pridem do piva. In to z napol jokajočim in obupanim izrazom na obrazu, da bi se zasmilila še papežu. Na, poreče, in mi poda pivo. Sem mu ponudila denar, pa je vprašal, če eno ni dovolj in če želim še enega. In sem se zahvalila in odšla nazaj proti odru. Res lepa poteza, če zanemarimo, da že prvotno nisem prišla do piva tudi zaradi njega.
Koncert je bil overall totalno najboljši. Edota smo dvakrat izploskali nazaj. Prvič se je videlo, da je bil plan, da pride nazaj, ker je imel material za to tudi pripravljen, drugič pa je bil malodane zmeden kje in kaj in kako in zakaj. Pa shujšal je; na to je tudi navrgel neko šalo, ki jo je povedal že na promociji albuma v Zagrebu, in mi zato pač ni bila več tako smešna.
In obljubljam, da bom 2.7. zagotovo na Lentu, ko se bo ponovil. Danes pač ne morem v Gorico, ker grem jutri v Celje. Zadnje čase sem zelo medkrajevna.
P.S. - bratec se je odselil. Hiša sameva, najbolj pa bije v oči prazna polica za čevlje, ki je bila nekoč, v starih in minulih časih, njegova.
