Zamenjala spalni položaj!
Po približno celem življenju sem zamenjala položaj, ki ga zavzemam, ko se zazibljem v spanje! In priznam, da spim približno tako dobro kot dojenček, ki nima krčev! Fenomenalno! Naj razložim potek moje spalne pozicije.
Najprej sem ležala na hrbtu, seveda so okoli glave vedno bile lutke, ki se jih pač še vedno nisem naveličala. Roki sem imela pokrčeni navzven, da so se z dlanmi skoraj dotikale glave; skoraj pravim, ker se dejansko niso, smer proti glavi pa je bila nakazana.
Nato sem se ponavadi v že močnem dremežu (ko padaš v spanje, ampak nisi še čisto tam) obrnila na levi bok. To je pomembno ne zaradi boka, ki se je z leti utrdil, pač pa zato, ker lahko zaspim samo v primeru, da GLEDAM VRATA in da je za mano ZID ali J., ker imam vedno občutek, da me bo nekdo zabodel v hrbet. In ker pač proti samemu dejanju nimam ničesar, ne zaganjam panike, gre samo za to, da če res čuti željo po morjenju in vse, naj vsaj vidim, kdo je. Mislim, da ta strah izvira nekje iz otroštva, zdaj nanj sicer gledam drugače kot s smehom, ampak spim pa še vedno obrnjena proti vratom. Drugače pač ne morem zaspati. Sploh.
In zdaj pride zgodba do preobrata. Mati so zamenjali zavese. Prej sem imela blago rdečebele barve, vzorci kocke. Zdaj imam rumeno mrežo. Zgleda sicer precej bolje, ampak moji problemi s spanjem niso povezani samo z noži in vrati, ampak tudi z soncem in njegovo svetlobo (žarki dosežejo mojo sobo samo med zahajanjem in še to samo zunanjo okensko polico). In zdaj - sonce OH sonce! Če imaš rumene zavese, je soba nenavadno svetlejša. Zato je potreben dodaten ukrep - postavitev glave v senco, ki je okno ne moti. In tako se je zgodila menjava položaja. Zadnje tri noči spim obrnjena v steno! Sicer se moram vsako noč zblojeno prepričevati, da me nihče ne bo zabodel v hrbet, ampak ko se prepričam, spim! In to neznansko dobro!
