The depths of ma mind

Varuh človeških pravic.

Če se komu zdi ta objava sporna, naj zadrži to zase.

Stranka iz Koroške je navsezgodaj zaduhovičila.

Po neuspešnem iskanju neke firme na določenem naslovu: ‘’Kaj pa imate prijavljeno na Šmartinski 152?'’

Za nevedne duše: na Šmartinski 152 je prijavljen celoten BTC.

Prvič sem prisiljena gledati Našo malo kliniko.

Odziv?

Ne maram.

Bedni so.

Raje brskam po naši zakonodaji (kjer ne najdem nikjer izvršilne klavzule. To je nekaj, kar me mori že kakšen teden).

Je bolj zabavno.

Kdo poleg znanih politikov in mene ima še partnerja, ki se v času volitev tako zvesto pojavlja v časopisju?

Nihče!

Mislim, da J. medijsko trenira za moje volitve za prvega moža.

Zdajle mi je na šihtu nek mladenič, ki je klical za neko točilnico, rekel, da imam seksi glas.

Ziher zaradi zabasanega nosu in kašljajočih vzdihov.

Po približno celem življenju sem zamenjala položaj, ki ga zavzemam, ko se zazibljem v spanje! In priznam, da spim približno tako dobro kot dojenček, ki nima krčev! Fenomenalno! Naj razložim potek moje spalne pozicije.

Najprej sem ležala na hrbtu, seveda so okoli glave vedno bile lutke, ki se jih pač še vedno nisem naveličala. Roki sem imela pokrčeni navzven, da so se z dlanmi skoraj dotikale glave; skoraj pravim, ker se dejansko niso, smer proti glavi pa je bila nakazana.

Nato sem se ponavadi v že močnem dremežu (ko padaš v spanje, ampak nisi še čisto tam) obrnila na levi bok. To je pomembno ne zaradi boka, ki se je z leti utrdil, pač pa zato, ker lahko zaspim samo v primeru, da GLEDAM VRATA in da je za mano ZID ali J., ker imam vedno občutek, da me bo nekdo zabodel v hrbet. In ker pač proti samemu dejanju nimam ničesar, ne zaganjam panike, gre samo za to, da če res čuti željo po morjenju in vse, naj vsaj vidim, kdo je. Mislim, da ta strah izvira nekje iz otroštva, zdaj nanj sicer gledam drugače kot s smehom, ampak spim pa še vedno obrnjena proti vratom. Drugače pač ne morem zaspati. Sploh.

In zdaj pride zgodba do preobrata. Mati so zamenjali zavese. Prej sem imela blago rdečebele barve, vzorci kocke. Zdaj imam rumeno mrežo. Zgleda sicer precej bolje, ampak moji problemi s spanjem niso povezani samo z noži in vrati, ampak tudi z soncem in njegovo svetlobo (žarki dosežejo mojo sobo samo med zahajanjem in še to samo zunanjo okensko polico). In zdaj - sonce OH sonce! Če imaš rumene zavese, je soba nenavadno svetlejša. Zato je potreben dodaten ukrep - postavitev glave v senco, ki je okno ne moti. In tako se je zgodila menjava položaja. Zadnje tri noči spim obrnjena v steno! Sicer se moram vsako noč zblojeno prepričevati, da me nihče ne bo zabodel v hrbet, ampak ko se prepričam, spim! In to neznansko dobro!

Uvod.
J. mi, odkar me je začelo zanimati, katero okno je njegovo, ker na poti v službo iz busa gledam direktno v njegovo hišo, izobeša na oknu razna sporočila. Sporočila v kontekstu, da potem na poti v službo živčno čakam, kakšen dan mi bo zažel danes.

Jedro.
Ker je imel že tri tedne izobešen isti list, sem se že hotela sprožiti in pritožiti čez nedejavnost. Pa me je nekdo prehitel. Na nasprotni stolpnici čez cesto so namreč izobesili svoj plakat, na katerem je pisalo ‘’?‘’. Očitno so bili tudi oni siti enega in istega lista. Ko je J., upoštevajoč pritožbo, izobesil list, na katerem mi želi ‘’Danes je dober dan‘’, so bralci čez cesto zaželeli ‘’Lep dan‘’.

Zaključek.
Porajajo se sledeča vprašanja:
- glede na to, da bralci čez cesto najbrž ne vedó, da so listi namenjeni meni, kaj si mislijo o J.?
- so bralci čez cesto, glede na komunikacijo, novi najboljši prijatelji?
- komu bo zdaj J. dejansko pisal? Meni ali njim?
- bo J. uspelo najti skupno nit med mano in njimi?
- kako naj se ob vsem tem počutim jaz?

Pa lep dan tudi vam

Ena dobra stran dejstva, da sem se zredila.

Babice na busih mi dajo mir, ker mislijo, da sem noseča.

Beat that!