The depths of ma mind

Kamen se je odtrgal in padel v globino. Obstala sem, prisluškujoč tihemu letu, in čakala pok, da bo zadel tla. Kamen je pa kar padal, padal, padal, kmalu je bil samo pika v globini neskončnih kilometrov preplezane gore. Koliko časa ga je tu nadlegoval zob obdobij in ga tako nakrhal in odlomil, da je poletel, takoj ko sem se ga hotela oprijeti… koliko let je čakal na močan veter, na pospešek, na sapico, na ptiča, ki se bo usedel nanj? Koliko časa je čakal mene? Namenjen je bil meni, samo mene je čakal, da sem ga pahnila v globino… in to s popolnoma nedolžno potezo, ko sem iskala oporo.

V globini bo zadel tla in se razbil na tisoče kamenčkov. Padel bo na pot, po kateri se sprehajajo ljudje, ki zviška gledajo na goro, misleč: ‘’Kup nepotrebnega kamenja, previsok kup, da bi se mu videl vrh. Samo norci bi odšli plezati na ta kup skalovja.'’

In kaj si bo mislil ubogi kamen, razdrobljen na tisoče delcev, ko bo slišal misli ljudi, h katerim je bil namenjen toliko let? Tako si je želel biti med njimi, da je pozabil na ljubezen do svojega okolja. Neuničljiva želja po nečemu teoretičnem boljšem se je spremenila v neskončno muko, v željo po prejšnjem stanju. Objela ga bo žalost in ga ne bo hotela spustiti iz svojega naročja. Hotel bo nazaj na svoje mesto, visoko v gore, kjer plezam jaz, vendar so te želje neuresničljive. Za večno bo ostal v globini, razdrobljen in izgubljen v pritlični veličini. Nikoli več ne bo videl svoje gore.

Ironično.

Jaz bom pa še naprej plezala v višino. Hotela bom doseči vrh tega kupa skalovja, videti tisto, česar še nihče ni videl. In plezala bom in plezala, se praskala ob grobih, ostrih skalah v nevarnosti padca v neskončno globino. In koliko je visoka ta gora? Koliko časa bom plezala, da bom videla razgled z vrha? Več dni? Let? Desetletij, morda celotnih obdobij, novih er? Naj traja kolikor hoče, jaz plezam naprej. Še toliko in toliko prask bom dobila, pa saj imam razkužila s sabo. Ni panike. Plezam gor.

Še večja ironija; morda bom pa ugotovila, da gora ni zame. Da je zame prostor tam na tleh, kjer leži razdrobljen kamen, ki si želi sem gor nazaj. Jaz bom na vrhu, kamen na dnu. Oba sva hotela to doseči, pa bi vseeno zamenjala vloge, ko sva to dosegla.

Živa ironija v sožitju z neživo. Jaz in kamen.

nekam žalostno napisan tekst, ampak usen fascinanten - mogoče glih zarad te žalosti. včasih se spomnm na tiste čase pa jih začnem pogrešat. ja, spet je tole ena stara stara zadevca iz leta 2003 (se mi zdi, da celo iz 2002), ko se je svet še drugače vrtel. sej niti ni tok bad, sam zdle sm našla tole na kompu pa se spomnla, kok sem bla takrt ponosna nase zarad tega teksta. sej je res kul. uvrstila sem ga pa tut pod Katrakai in flesh, to pa zato, ker ponazarja moj lajf do takrt. preteklo je že mnogo, mnogo vode, ampak kamni so vsen spiljeni še od takrt. srečno in zbogom!