Archives » Kratka proza

Res, vse najboljše!

Ujeta v neznansko zapleten sistem neželjenih okoliščin, cincanja in negativnih posledic zavednih dejanj. To sem zadnje čase. To je tisti začaran krog, ki postaja vedno bolj negativen zaradi svoje neskončnosti.

Danes sem se, ko sem se opremljena z obveznimi podočnjaki prvič jutranje pogledala v ogledalo, zavedla, da je nekaj zelo stresnih in težkih dogodkov, pred katerimi bežim že dovolj dolgo, da zaradi utrujenosti omagujem, preblizu, da bi se počutila dobrovoljno.

Mogoče bom pa za spremembo naredila tisto, česar nisem še nikoli; zavila se bom v vsa pokrivala, kar jih premore moj svet, in pustila, da me ujetost zaduši in prekuha.

Čeprav kuhanega mesa načeloma ne maram, vsekakor pa ne za pogostitev za 23. rojstni dan.

Vse najboljše, Katra.

Hehe. Kako preveč smešno na trenutke zveni moje ime.

Read: Res, vse najboljše!

Andraž in Tinkara

Zgodbico hočem, je zacvilil nečak. Pogosto mu govorim različne pripovedke, ki temeljijo na mojih srečanjih z različnimi živalmi. Ta dan sem srečala martinčka, oni dan sovo; mali pa vsako zgodbico absorbira od a do ž in jo kasneje pripoveduje svoji sestrici, ki je sicer zgodbe trentuno še ne zanimajo, ampak vseeno strmi v svojega starejšega brata poslušljivo in spoštljivo. Svoje velike in skoraj okrogle oči upria v njegovo mimiko, v njegove gibe, s katerimi ponazarja krila goloba Mikija, tačke zajkle Oke, skoke in obrate trapastega mačka Jožeta. Sestrica ga rada tudi posnema; včasih s svojimi debelimi dojenčkastimi rokicami nekaj maha in se počuti nadvse polaskano, ker ji bratec zaploska.

Mali jo zna vedno spraviti v dobro voljo. Ker je punčka navajena samo na mamo, ima težave, ko jo mama prepusti v varstvo komu drugemu. Ko ugotovi, da jo je mama zapustila, plane v jok, tisti grozljiv in srce parajoč jok, na katerega konec bi vsak od nas, ki ga sliši, skočil iz kože. Njenemu bratcu se vedno zasmili, ta boleč jok, in takoj začne skakati okoli nje, se trudi, da bi jo zamotil z različnimi igračami, risbicami in samim plesom okoli nje. Res je, da ne more nadomestiti njene mame, se pa vsekakor tako zelo trudi, da je mala punčka veliko hitreje potolažena, nam pa ni treba skakati iz kože.

Po spominu sem brskala in našla pripetljaj, ki je na tla od silnega presenečenja zakotalil celo družino. Enkrat punčka ni hotela jesti. Takrat sem bila jaz zadolžena, da ji po grlu spravim nek sadni jogurtast desert. Res mi je bilo hudo, ker ni hotela hrane niti poizkusiti, nisem pa več imela domišljije, kako bi ji uspela v usta poriniti vsaj kapljico. Ničesar. Ko se je ona jokala, jaz pa skorajda že tudi, sem prenehala. Njena mama bo kmalu tu, sem si rekla.

Ko sem šla v kuhinjo po sir, misleč, da bo to sama vzela in jedla, če ima odpor samo pred direktnim pitanjem skoraj tuje ji tete, sem iz dnevne sobe zaslišala sumljive zvoke. Tam sta dogajanje nadzirali druga teta in babica, zato me ni zaskrbelo, da se je naši punčki kaj zgodilo.

Nato pa je pritekla v kuhinjo - takrat je komaj shodila - vsa jogurtasta okoli ust; za njo pa je tekel njen bratec z žlico in lončkom. Oba sta bila nasmejana, umazana in igriva. Punčka je takrat pojedla skoraj cel jogurt, fantek je bil ponosen, ker jo je uspel napitati, mi pa zelo histerično nasmejani. Še vedno mi pogled na tekajoča otroka zbudi tisti občutek, ki ga je tako težko opisati; zadovoljstvo, pomešano z veseljem, hkrati pa občutek, da je vse v redu, da je za vse poskrbljeno. Malemu je uspelo tisto, kar meni nikakor ni - zabava.

Na vsak način se ona zgleduje po njem, on pa se ji trudi dajati dober zgled. Glede na to, da je trenutno star dobrih pet let, ji daje fantastičen zgled, in glede na to, da je ona stara dobro leto, se morda malce preveč zgleduje po njem. Včeraj mi je sestra rekla, da je punčka z vročino, neprespana in s krči v trebuhu na vsak način morala imeti na glavi policijsko čelado. Tako kot njen brat, ki mu brez policijske opreme ni za jesti. Navihan petletnik je naporen zgled.

Njun odnos me preseneča. Nikoli nisem opazovala tako malih otrok v medsebojnih odnosih. Sicer sem iz družine z nadpovprečnim številom otrok, ampak sem se rodila predzadnja. Odnosa z mlajšim bratom se ne spomnim, vem samo, da sem bila pretirano zaščitniška. Mogoče pa so moji trenutni občutki glede najinega takratnega odnosa samo posledica medsebojnega spoštovanja in navezanosti od takrat; mogoče nikoli nisem bila prav zaščitniška, ampak pač tista, ki je tekla za njim in ga pitala z jogurtom, ko se nikomur drugemu ni pustil nahraniti.

Mogoče me prav zato njun odnos preseneča. Mogoče se vsi otroci na tak način razumejo med sabo. Mogoče zdaj lahko pogledam na svoj odnos z mlajšim in starejšim bratom in starejšimi sestrami za časa svojega otroštva malo drugače. Mogoče moje travme, kakor sem imenovala laži, ki sem jih imela polno glavo in katerih se še vedno očiščujem, sploh niso bile zasnovane na ničemer drugem kot na trudu zame, za moje lepše otroštvo, za tiste vesele trenutke, ko smo uspeli nasmejati celo Rožno dolino.

Ko naša mala punčka zajoka, se na glavo postavi ves svet, vsa njegova zgodovina, prihodnost, domišljija. Takrat je ona center vsega, ona in njene debele solze. In ko jo naš fantek začne tolažiti, sta center oba; oba naša, lepa in nenavadna otroka, ki s svojim medsebojnim odnosom vedno očarata.

Read: Andraž in Tinkara

In govori mi glas razuma

Dnevi so taki, da težko prenašam sama sebe. Da, dnevi so taki. Nisem jaz, temveč so dnevi. So sicer polni druženja in komuniciranja, ampak to ni vse; cele dneve se pretvarjam in se delam prisiljeno prijazno z vsemi, da me od nasmihanja bolijo vse obrazne mišice. In res, počasi se mi že kdaj nakrhajo živci in pripomnim kakšno mastno in zajedljivo, vendar se vedno ustavim preden izbruhnem v svoj plaz mnenj in dopovedovanj. Raje ne, si rečem. In tako sem vsak dan naravnost bebava, bebavo prijazno avtomatsko naklonjena vsem. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje zagovarjala svoje mnenje tako goreče, kot sem ga vedno poprej; odštevam seveda konkretna predavanja o politiki, ker so predavanja in ne prepir, dopovedovanje nekaterih dejstev ali preprosto samo izražanje nestrinjanja.

Čutim, da nekaj ni v redu z mano, in za to krivim samo to prisiljeno prijaznost. Vem, da moram ostati prijazna, ker alternative ne vidim; v službi sploh ne pride vpoštev karkoli drugega, na faksu pa si tvegati preprosto ne upam. Zato se v prostem času, ki mi ga ostane bore malo, zelo težko sprostim. Zvečer, ko se usedem s prijatelji za mizo in si odprem pivo, me spodnaša od teže dneva, ki mi obremenjuje ramena. In sploh se ne smejim več sproščeno. In ponoči moteno spim, sploh se ne naspim; prejšnji vikend se mi je zgodilo, da sem spala celih 14,5 ur. V kosu. In ko sem se zbudila, sem bila normalna; nisem bila prenaspana niti utrujena, kakor sem vedno po daljšem spancu. Dejansko sem ta spanec smrtno potrebovala za funkcioniranje. In krivim - spet - to prekleto prisiljeno prijaznost.

Veste, kaj res iskreno pogrešam? Tisto brezskrbno poležavanje v dvoje v deževnem jutru. In spontan smeh. In občutek zadovoljstva. Ah.

Zdaj pa postavljam vprašanje vam, dragi bralci. Ste kdaj pomislili, s katerimi ljudmi se družite (ste prijazni in komunikativni) zato, ker so vam všeč, in s kolikimi zaradi slabe vesti, potrebe, nuje, obligacije, nekakšnega vračila, usluge, koristi? Ko sem začela jaz o tem razmišljati, sem ugotovila, da je moje življenje polno ljudi, s katerimi sem prisiljena držati prijazne kontakte zavoljo različnih organizacij in podjetij, ki jim krojim ali oni meni vsakdan.

Read: In govori mi glas razuma

Kaj si mi ti

Če bi se vprašala, kaj mi pomeniš, si ne bi znala odgovoriti. Najbrž bi se izgubila v svojih blodnjah, iščoč nekakšno oporo v nestabilni situaciji. Da si pač to ti. Tak, kakršen si. Ti kot ti. Ja, na tak način bi se zapletla, odgovora pa še vedno ne bi bilo.

Zakaj vedno iščem odgovore na retorična vprašanja? Mogoče mi gre samo za princip, mogoče se rada malo trpinčim, malo igram mučenika. Mogoče sem samo neznosni mazohist, ki vztraja pri temu, da te gleda kadarkoli se le da, da se s tabo druži, če si vzameš čas, da vse postavlja v vrsto za tabo. To preprosto ni prav do drugih; da ima pred njimi prednost človek, ki si tega ne zasluži. Ne razumi me narobe, si čisto fantastičen. Vendar sem te videvala tako malo, tako zelo malo, da se res čudim nad sabo, da te hočem imeti zraven po vsemu, kar se mi je dogajalo zadnja dva meseca.

Torej; če bi se vprašala kaj mi pomeniš, bi si na koncu odgovorila, da zelo veliko… nekaj. Ti si moj smeh, moje pivo, moja izgubljena igra pikada. Si moj narejen izpit in razlog, da si upam obleči kratko kiklo na vpis ocene. Si moja sapa, ko kaj razlagam, si moja pobuda, da izgubim nekaj kil. Si moja dohodnina, ki zavoljo tebe skoraj ne pojenja. Si tuj stisk moje roke in ideja, da to napišem. Si moja rdečelasa obsedenost. Si moj prikriti večerni in jutranji jok, o katerem sem zdaj prvič spregovorila. Zaradi tebe ugotavljam, da se moram popolnoma spremeniti, da preveč težim ljudem s svojimi neskončnimi razpravami o državni oblasti, davčni upravi in o sebi kot prihodnji predsednici Evrope. Si moja ovratnica, ki sem jo danes zjutraj poiskala v sobi, da si jo spet nadanem, ker greš danes domov, in se ne boš spomnil na to, da ti jo moram vrniti.

 Ti si mi najbolj nenavaden človek, kar sem jih kdaj spoznala, edini, čigar žalitev ne sprejmem kot žalitve, ampak kot opozarjanje na moje napake. In si edini, ki na moje obupane, žalostne in napol proseče izpade reagiraš z ‘Ni panike.. te čist razumem.’ In si vseeno toleranten, me prenašaš in kažeš naklonjenost na svoj način.

To si mi ti. In ker jaz tebi nisem več niti polovica vsega tega, sem žalostna.

Read: Kaj si mi ti

Škisova tržnica

Pa sem šla, končno enkrat, da sem šla.

Najprej sem se zabremzala v tivolju za nekaj ur. simpatično, nekaj dežja, marela, ki je na žalost že prestala svoje, ampak je vseeno tako lepa in vijolčna. Pera je vedno manj, ljudje se pokajo na tržnico, ker je dež. Čeprav tam ni strehe, vidijo v temu rešitev. Med množico ljudi se kaplje namreč razporedijo. Vsaj tako so razmišljali.
lights are blinding my eyes

Bomo šli? Najprej se presedemo na klopco pod drevesom, neumno upajoče, da tam ne bomo tako mokri. Ko prispemo do klopce, preneha deževati.

people pushing by and walking off into the night

Ura je deset. Zasliši se BFM, edina slovenska glasba, ki je prebavljiva. Ljudje kričijo, da odmeva po napol prazni promenadi. Bomo šli na tržnico? Ne še. Pride še par znancev, nekaj jih gre. Ostanemo štirje. Gremo? Ne, še imamo per.

lights are blinding my eyes

Mogoče bi bilo pa bolje, da gremo noter?

people pushing by and walking off into the night

Kje je vhod? Ga bomo našli? Začne me boleti gleženj. Sestra me je eno uro gnala po Rožniku. Nisem sposobna normalno funkcionirati. Vasko mi vzame čevelj. Kako naj hodim s poškodovano nogo?

lights are blinding my eyes

Mogoče pa tale tržnica sploh ni bila tako dobra ideja.

people pushing by and walking off into the night

Končno pridemo noter. Gužva prevelika, ne da se normalno dihati. Naslanjam se na mimoidoče ljudi, ker me gleženj boli nepojemljivo. Gledajo me, govorijo, da sem pijana. Zaderem se za njimi, da lahko zamenjamo gležnje pa bomo videli, kdo je pijan. Če bi imela v sebi alkohol, me gleženj sploh ne bi bolel.

lights are blinding my eyes

Preveč ljudi. Kje naj najdem svoje znance?

people pushing by and walking off into the night

Telefon. Ne slišijo zvonenja. Pošljem sms. Kje ste? 50 metrov od desnega panoja. Ne, tam sem jaz!

lights are blinding my eyes

BFM končajo koncert. Razmišljam o odhodu domov. Kolegov ne najdem, sestrici plešeta in se zabavata, domn modro gleda izpod čela. Gleženj me boli in lačna sem.

people pushing by and walking off into the night

Najdem kolege oziroma oni najdejo mene. Gremo proti izhodu. V gneči se znova zgubimo, srečam druge ljudi, ki jih nisem pričakovala. Stari znanci. Gleženj me boli in lačna sem.

lights are blinding my eyes

Prebijem se skozi izhod. Utrujena sem, iščem kolege. Ne najdem jih. Bor hoče iti znova na tržnico, tam so se zgubili. Ne pustim ga, on se hitro izgubi.

people pushing by and walking off into the night

Nina je čez cesto. Prehitela naju je. Pomahamo si za adijo, midva z Borom greva v drugo smer. Počasi se majeva proti njegovemu kolesu. Utrujena sem, Bor se je pa komaj resno zbudil.

lights are blinding my eyes

Doma se vležem v posteljo.

people pushing by and walking off into the night

Škisova tržnica pač.

Read: Škisova tržnica

Če bi bil zdaj zraven mene

Če bi bil zdaj zraven mene, bi te vprašala, če si še vedno istega mnenja. Če se ti zdi taka situacija rešitev. Če se ti zdi primerno, da se počutim grozno. Če se ti zdi fer, da trpim. Če bi bil sedaj zraven mene, bi te gledala. Opazovala. Še vedno si isti, isti nasmeh. Prikrita samota. Nerazumevanje. Poznan gib, poteza. Predvidljivost.

Če bi bil zdajzraven mene, bi ti povedala, da se zdaj začenjam strinjati. Da si imel prvotno prav, da sem se motila jaz. Povedala bi ti, kaj vse na tebi me je motilo in kaj me je motilo na sebi. Razodela bi ti misli, ki so me obhajale takrat, in misli, ki me obhajajo zdaj. Če bi bil zdaj zraven mene, bi uvidel razliko. Mogoče bi ti zaradi razlike v mojem razmišljanju postalo žal. Mogoče sem se spremenila tako, da ti bolj ugajam takšna. Mogoče bi pa se zavedel, da si me uničil, da si uničil tisto mojo samostojnost, ki je bila tako zelo edinstvena.

Če bi bil zdaj zraven mene, bi se ti zjokala pred očmi. Tako, da bi videl, kako sem takrat jokala. Da bi čutil bolečino z mano. Prisiljeno. Opazovala bi te, če trpiš. Če ti je hudo. Če sploh jemlješ moje solze resno. Morda bi se ti zdele smešne in neumesne. Morda izsiljevanje.

Če bi bil zdaj zraven mene, bi kričala. Na ves glas, tako, da bi slišali vsi. Kakšna svinja si, kako sem zate vse bila pripravljena dati in da sem finalno to tudi naredila. Da tega nisi ne cenil ne vračal. Da sem jezna. Vem, da bi bil prestrašen, ker me take nisi bil vajen. Histerije ne poznaš. Mogoče bi se nasmihal, tako navihano. Neveroč v moje besede, v moj performans. Igram, vedno sem igrala. Smeh.

Če bi bil zdaj zraven mene, bi te udarila. Nekaj deset krepkih šamarjev, da bi ti zvonilo po možganih. Sproščujoče. Najbrž bi se branil, morda nastavljal roki, da bi prestregli udarce, a vrnil mi ne bi. Nikoli nisi bil sposoben storiti karkoli hudega na fizičen način. Vedno samo psihično.

Potem bi se usedla zraven tebe in ti razložila, zakaj sem to naredila. Da sem ti hotela pokazati, kaj pomeni beseda bolečina, ker njenega pomena ne veš. Če bi bil sedaj zraven mene, bi vedel. In nikoli, nikoli več ne bi storil iste napake.

Če bi bil zdaj zraven mene, bi te imela rada. V vsej neskončnosti vsakdana.

Read: Če bi bil zdaj zraven mene

Nehaj pisati.

Vsak posameznik, ki me spozna na novo, ali pa pač stari znanec, me vedno znova vpraša eno in isto vprašanje. Nikoli se nihče ne naveliča, vedno vprašajo isto. Ampak gre samo za vprašanje; ne zanima jih odgovor. Ampak tako je, zaposleni so s svojim življenjem, svojimi problemi in s svojo lastno usodo. Že zaradi postavljenega vprašanja bi morala biti jaz boljše volje, kajti to vprašanje nakaže skrb. Izraža zanimanje. Naznanja pomoč. Ampak kako se odpreš človeku, ki si mu že ničkolikokrat zaupal in ničkolikokrat povedal odgovor? Zakaj ti ljudje ne verjamejo, da se isti občutek brezpomembnosti lahko ponovi? Da se lahko ponavlja pogosto… še preveč pogosto! In ko tridesetič zastavijo vprašanje, jim nakažem odgovor.

Postavljen previsoki cilj. Nedosegljive višave. Sposobnost premajhna. Človek še manjši.

In oči sogovornika se zavrtijo v nesmiselnem obupu; vsakič isto vprašanje pa vsakič isti odgovor. Prvokrat zastavljeno vprašanje je poželo še največ; dobilo je nazoren odgovor, lastnik vprašanja pa je podprl ali pa izpodbil trditev. A ko se vse ponavlja… vsi se naveličajo.

Ni tako, narobe misliš. In sčasoma začnejo nadirati. Nehaj tako razmišljati že, kaj se ne naveličaš istih napak? Probaj živeti brez njih! Ne morem. Ne gre. So del mene. Niso del tebe! To si samo misliš! To je izmišljotina, nastala zaradi prelike obremenitve z rimanjem. Nehaj pisati.

 

Nehaj pisati.

 

Nehaj pisati? Zakaj? Kako? Ne razumem. Nočem, to je tisto, kar res znam, tisto, v čemur sem se edino dokazala v življenju!

Krivo je skrbi. Postavljam si previsoke, zame nedosegljive cilje. Prevelik ego.

 

In, kot vedno, mine čas. Cilj postane dosegljiv ali pa izgine. Spremeni se razdalja med norostjo in normalnostjo. Postane daljša. In zaživeti z novim ciljem je nenadoma nov cilj. Vrteti se v neprelomljivem krogu. Pot je ena in edina, vedno odkrijem nekaj novega, pa čeprav se po njej sprehajam stotič. Na koncu me čaka nov cilj in z njim nova pot do drugega cilja. Gibam se iz enega na drugega; v čemu je poanta? Mnogokateri človek bi že prenehal. Še bolj pogosto pa sploh začel nebi s to potjo. Preveč utrudljiva. Raje živeti normalno, brez obremenitev in trudom. Živeti v raju. Na pot se sploh ne podajo. Ne dosežejo prvega cilja, ne drugega, ne tretjega… so na isti točki in so srečni. Jaz nisem.

Zame ni važna pot, ki jo prehodim. Name vpliva cilj, ki me čaka, konec, ki se mi nasmiha, rekoč; tukaj sem, poišči me! In res, učasih posije kakšen žarek nanj, da ga opazim. Včasih tudi stopim korak nazaj, pa to vendar ni napačno. Podoživljati trenutek. Večno živeti.

In to so moje stopinje po življenju. Začenavši z dejanskimi, majhnimi stopinjami, nato korakci, koraki, dolgi koraki… kmalu bom preskakovala gore.

 

 

Ali pa je to pač spet samo prevelik ego.

Read: Nehaj pisati.

Kamen

Kamen se je odtrgal in padel v globino. Obstala sem, prisluškujoč tihemu letu, in čakala pok, da bo zadel tla. Kamen je pa kar padal, padal, padal, kmalu je bil samo pika v globini neskončnih kilometrov preplezane gore. Koliko časa ga je tu nadlegoval zob obdobij in ga tako nakrhal in odlomil, da je poletel, takoj ko sem se ga hotela oprijeti… koliko let je čakal na močan veter, na pospešek, na sapico, na ptiča, ki se bo usedel nanj? Koliko časa je čakal mene? Namenjen je bil meni, samo mene je čakal, da sem ga pahnila v globino… in to s popolnoma nedolžno potezo, ko sem iskala oporo.

V globini bo zadel tla in se razbil na tisoče kamenčkov. Padel bo na pot, po kateri se sprehajajo ljudje, ki zviška gledajo na goro, misleč: ‘’Kup nepotrebnega kamenja, previsok kup, da bi se mu videl vrh. Samo norci bi odšli plezati na ta kup skalovja.'’

In kaj si bo mislil ubogi kamen, razdrobljen na tisoče delcev, ko bo slišal misli ljudi, h katerim je bil namenjen toliko let? Tako si je želel biti med njimi, da je pozabil na ljubezen do svojega okolja. Neuničljiva želja po nečemu teoretičnem boljšem se je spremenila v neskončno muko, v željo po prejšnjem stanju. Objela ga bo žalost in ga ne bo hotela spustiti iz svojega naročja. Hotel bo nazaj na svoje mesto, visoko v gore, kjer plezam jaz, vendar so te želje neuresničljive. Za večno bo ostal v globini, razdrobljen in izgubljen v pritlični veličini. Nikoli več ne bo videl svoje gore.

Ironično.

Jaz bom pa še naprej plezala v višino. Hotela bom doseči vrh tega kupa skalovja, videti tisto, česar še nihče ni videl. In plezala bom in plezala, se praskala ob grobih, ostrih skalah v nevarnosti padca v neskončno globino. In koliko je visoka ta gora? Koliko časa bom plezala, da bom videla razgled z vrha? Več dni? Let? Desetletij, morda celotnih obdobij, novih er? Naj traja kolikor hoče, jaz plezam naprej. Še toliko in toliko prask bom dobila, pa saj imam razkužila s sabo. Ni panike. Plezam gor.

Še večja ironija; morda bom pa ugotovila, da gora ni zame. Da je zame prostor tam na tleh, kjer leži razdrobljen kamen, ki si želi sem gor nazaj. Jaz bom na vrhu, kamen na dnu. Oba sva hotela to doseči, pa bi vseeno zamenjala vloge, ko sva to dosegla.

Živa ironija v sožitju z neživo. Jaz in kamen.

Read: Kamen