Oh, mogoče imam srečo, da se je zadeva začela ponavljati kakšna dva tedna nazaj, da sem na včerajšnji pregled pri dermatologu (naročila sem se v začetku decembra) prišla lepo rdeče-pegasta, malce listasta in celo s prečudovito razcvetenim čelom.
No, ni alergija. Imam s.c. perioralni dermatitis in za nego sem dobila kremo z olivnim oljem. Dermatolog mi je rekel, da se vidimo kmalu, da mi predpiše močnejšo kremo, ker ta ponavadi ne pomaga.
Zanimivo pa je bilo najbolj to, da me je gledal sočutno, rekoč: ”Ja, vem, neprijetno je, najbrž imaš občutek, da te vsi gledajo in se zgražajo in mislijo, da imaš mozolje.” Doktorja sem pričakujoče gledala, misleč (in upajoč, glede na to, da je točno opisal moj občutek, ko stopim v javnost), da za tem stavkom dejansko sledi nekaj pozitivnega, neka rešitev, zdravilo, blagoslov, karkoli.
Odvrnil je: ”Nimaš kej,” in mi predpisal zgoraj omenjeno kremo.
Ja, nimaš kej.
glavno, da ti je predpisal kremo, za katero sam pravi, da ne pomaga…
valda. boh ve kok dnarja je zato dobu!
Hehe, ne, je razložil, da vedno naprej probajo s tako kremo, ker nekaterim pomaga. Naslednji korak, v primeru, da ta krema ne pomaga, je neka druga krema, ki je zelo tečna za uporabo. Po tej pa sledi še eno zdravilo, ki ga pa neradi dajejo ženskam zaradi posledic (ženska ne sme zanositi vsaj še eno leto po uporabi).
Pač, sej je logično, da najprej probamo s šibkim mazilom, ker zakaj bi se giftala, če se izkaže za uspešno.
Drugače je pa s to boleznijo nekako tako: zdravljenje je bolj nadležno kot sprijaznjenost, da jo pač imaš. Ko sem guglala, sem ugotovila, da se z njo bojuje ogromno ljudi in da se je redkokdo znebi oziroma da se pač zadeva pojavlja kronično.
Drugače pa mi tale krema zelo paše na kožo. Oblažila je rdečico izpuščajev.
Bó špa đzano sila drugoléto :*