Oh, mogoče imam srečo, da se je zadeva začela ponavljati kakšna dva tedna nazaj, da sem na včerajšnji pregled pri dermatologu (naročila sem se v začetku decembra) prišla lepo rdeče-pegasta, malce listasta in celo s prečudovito razcvetenim čelom.
No, ni alergija. Imam s.c. perioralni dermatitis in za nego sem dobila kremo z olivnim oljem. Dermatolog mi je rekel, da se vidimo kmalu, da mi predpiše močnejšo kremo, ker ta ponavadi ne pomaga.
Zanimivo pa je bilo najbolj to, da me je gledal sočutno, rekoč: ”Ja, vem, neprijetno je, najbrž imaš občutek, da te vsi gledajo in se zgražajo in mislijo, da imaš mozolje.” Doktorja sem pričakujoče gledala, misleč (in upajoč, glede na to, da je točno opisal moj občutek, ko stopim v javnost), da za tem stavkom dejansko sledi nekaj pozitivnega, neka rešitev, zdravilo, blagoslov, karkoli.
Odvrnil je: ”Nimaš kej,” in mi predpisal zgoraj omenjeno kremo.
Ja, nimaš kej.
Toliko stane komisijski izpit študenta brez statusa na Univerzi v Ljubljani.
Še dobro, da sem dobila 6. Drugače bi se najbrž požrla. Sploh ne vem, kako si predstavljajo, da bodo študenti to plačali. S čim, glede na to, da ne morejo delati prek študentskega servisa in je druga vrsta zaposlitve skoraj nemogoče, če nisi v nečem specializiran. Kar pa večina študentov ni. No, mogoče drugače gledam na študente kot Univerza. No, zelo verjetno.
Po dveh neprespanih nočeh se mi v nedelujočih možganih samo od sebe recitira samo nekaj.
”z vodikovo bombo uspava cel dvor.”
Nimam vodikove bombe, nimam dvora. Si pa vseeno želim enega Blesavega Bučka, da bi me uspaval. Zaradi mene lahko tudi za večno, važno, da me zmanjka. Mojega zombijizma smo že čisto vsi siti.
Govorim v množini, ker si vsaka moja misel, ki nastane, zasluži svojo osebnost kot posebno nagrado za preboj v neverjetno težkih okoliščinah.
P.S. – Ta post sem pisala 34 minut.
