Nisem uspela zaspati. Nikakor. Vznemirjenje, ki ga čutim ob vsakem literarnem večeru, je tokrat prišlo prej. Desetdnevna oddaljenost je prekratka doba, premalo časa za vse stvari, ki naj bi že bile na svojih mestih, pa zaradi moje nedelovne faze še niso uspele najti svojega prostora pod soncem.
Ker mi je srce preveč bílo, da bi bila sploh sposobna zatisniti oči, sem štela pristanke ovc, ki so skakale čez ograjo. Ko sem preštela sto pristankov v levo in sto nazaj v desno, sem se razmeroma pomirila. Mogoče, sem razmišljala, je to način, da se sprostim pred literarnimi večeri in se znebim vse treme?
Ob tej misli je srce spet začelo divjati. Pa smo spet tam. Ena, dva, tri, …
Ko me je po nekaj urah končno le zamanjkalo, sem sanjala. Dolge, naporne sanje. Bila sem žejna, neznansko žejna. Šla sem v kopalnico, odprla pipo, pod curek dala roko, da preverim temperaturo, preden začnem piti. Voda je bila hladna in je neznansko pasala mojim rokam. Ko sem se sklonila, da bi začela piti, ker sem bila res dehidrirana, je voda ob dotiku ustnic postala najprej mlačna, nato pa topla. Obupana sem se vrnila v sobo. In spet ugotovila, da sem žejna, se vrnila v kopalnico, voda je spet ob dotiku ustnic postala nepitna. In sem se vrnila v sobo. In me je spet premagala dehidracija … In tako vse do jutra.
Ko me je ob pol šestih zbudila budilka, sem se tresla. Takoj sem šla preverit temperaturo vode. Bila je mrzla.
Ob odhodu iz hiše sem se ustavila še v sobi mlajšega brata in z njim delila svoje sanje. To se da psihološko razložit, je bil njegov komentar. Za kaj več ni bil sposoben, ker se je šele odpravljal spat.
Sumim, da je nespečnost že skorajda družinska lastnost.
