The depths of ma mind

Novoletnih zaobljub, namreč. Za spremembo se danes raje oziram nazaj, v leto, ki je preteklo, in delam oster in kritičen pregled svojega dela.

Zaenkrat sem zelo zadovoljna sama s sabo. Trenutno sem pri mesecu septembru. Mogoče bi bilo fino, če bi vsako leto uporabila tiste kazalce uspešnosti in se poleg pregledala tudi preračunala, vendar nas same uporabe le-teh na faksu k sreči ne učijo. K sreči zato, ker se mi tega vsekakor ne bi dalo učiti.

Zadovoljna sem, ja. Drugo leto pa bom mogoče vse skupaj skonkretizirala na papir.

Mogoče. Ni nujno. Nerada obljubljam.

Še dobro, da gre samo za en vikend. Takega tempa več kot dva dni ne bi zdržala.

Sem se pa danes že drugič zaporedoma zbudila v tole:

Se ne smem pritoževati, kajne. Saj se ne.

dodatek cca. dve uri kasneje:
Sestanek odbora za kulturo sem organizirala na leseni ploščadi zraven plaže. Sproščeno. Slika je posneta na dveminutni hoji tja iz hotela:

Od vseh bolečih stvari, ki sem jih doživela, me začuda najbolj boli, ko ljudje zadnje čase gledajo v moj obraz z izrazom presenečenja in gnusa.

Ja, alergijo imam, obraz imam poln rdečih pik.

‘kaj za vraga je pa narobe s tvojo kožo?’
‘kaj maš tooo?’
‘tole pa zgleda slabše kot včeraj, ane?’

Taka, podobna in drugačna vprašanja, postavljena z izrazom WTF na obrazu, me spravijo v jok. Naslednjič se tudi ne bom zadrževala. Kaj pa naj naredim, medtem ko čakam na dermatologa? Kaj mogoče nisem dovolj nesrečna brez dodatne pozornosti? Zakaj me vsi gledate kot deveto čudo sveta? SAMO RDEČE PIKE MAM!!!

Posledično, da se izognem takim vprašanjem, sem si kupila korektor.

‘ful si bolj bleda kot ponavadi.’
‘zakaj si gothic-emo?’

Pa si dam pudra zelo malo na obraz, ker ga že tako ali tako ne prenesem. Ampak tudi male količine vplivajo na še slabše stanje moje alergije, ki nastala zaradi bohvečesa. Potem si hočem malo pomagati, se ne napudram v nedeljo za službo, ker je itak nedelja bolj sproščena in vsi hodijo v trenirkah in brez makeupa, in prva stvar, ki jo doživim, ko stopim v stavbo, je zgrožen pogled sodelavke, ki me napol nadere, kaj imam pa to po obrazu. Sledijo napol prikriti pogledi drugih sodelavk, ki me pogledujejo izza ekranov.

Zadnje čase sem zelo nesrečna. Dajte mi mir, drugače si dam na glavo plastično vrečko in hkrati upam, da se zadušim.

Pravkar sem na televiziji gledala Svet. In videla posnetke nekajmesečnega nilskega konja. Ker je zelo najbolj srčkan, sem - kot je v navadi - pisala bratu na gtalku.

me: na tvju zdle
nekajmesecni nilski kujn
kupmi

Bratec je skoraj takoj odgovoril, nadvse zavzeto:

lock: ce je rablen
zihr ne dela

Zdaj vem, da ga po gtalku ne bom več spraševala po čemurkoli, ker očitno ne prebere. Me je pa nasmejal nadvse konkretno.

Joj, kr solze mi tečejo, ahahahahahhahaha

Dogodka sem se udeležila kot članica, povabljena na dogodek kot vsi ostali člani. Mogoče imam kakšno imenovanje več kot večina in hkrati manj od tistih, ki padejo ven iz večine, ampak nič ne dé - tam sem bila ena izmed vseh. To je bil dan, ko si na istem kot vsi ostali, ko nekdo ni vreden več, ko je glas enak glasu. Demokracija in ostale sodobne besede skoraj preživelega režima.

Ker spadam v klaso mladih, sem bila avtomatično dodeljena v skupino support teama, pa spet porečem nič ne dé, ker bi mi bilo tako ali tako dolgčas. In rada pomagam, sploh pri takih stvareh, ko imaš priložnost govoriti z vsemi prisotnimi - ampak res z vsemi - in si hkrati svoboden kot ptička izven kletke in z neprestriženimi krili, ker opravljaš prostovoljno delo in lahko vsak trenutek pobegneš, pa pravnoformalno nihče tega ne more očitati.

Prostovoljnega dela sem sicer imela čez glavo dovolj že daleč pred to soboto, ampak zobje so trpežni in jih lahko še malo stiskam. Verjetno tudi ta sobota ni bila zadnja, vendar si spet porečem nič ne dé, ker se mi zaenkrat še ni uprlo tovrstno delo. Samo premalo časa je preteklo od tistih tednov, ko sem bebavila cel delavnik kot prostovoljka, vedno prisiljeno dobre volje in s kilogrami pudra, ki so zakrivali sledi šestnajsturne aktivnosti (med katere je spadalo še delo in učenje). Mogoče sem končno želela biti na enem dogodku samo gost in ne delavec.

Ampak, kot je rekla somučenica, če rabijo pomoč, jo rabijo in zakaj je ne bi nudila, če jo lahko.

Vendar se je treba zavedati, da je pomaganje moj prispevek, da se lahko odločim NE pomagati, ker opravljam prostovoljno delo, kar pomeni, da je delo prosto, neobvezno in neplačano.

S kakšno pravico so me potem pred celo dvorano ljudi oklicali za hosteso? So me morda najeli, da sem pet ur bebavila pod nasilnimi lučmi? Sem plačana 5€/h, kolikor so ob mojem zadnjem pogledu na študentskem servisu strani ponujali puncam za delo hostese? Sem drugačne klase, nekaj drugega kot ostali, ki so sedeli na stolih, nad katerimi je moje oko bdelo vseh pet ur?

Niti slučajno ne smatram dela hostese za manjvrednega, če se je ta ideja komu utrnila ob prebiranju moje pritožbe. Gre samo zato, da sem - tako kot ostali prisotni - članica, prostovoljna udeleženka največjega dogodka te specifične organizacije, katere del imam čast biti, gostja dogodka, ki so ga za člane in zame organizirali drugi.

Potem pa se me javno okliče za hosteso. Ne za kolegico, kot bi bila profesionalno najbolj primerna oznaka, ne za gospodično, ampak za hosteso.

Takrat sem mikrofon, ki bi ga sicer po zadolžitvi morala siliti v roke ljudem, da bi povedali svoje v tem super demokratičnem režimu, skoraj zalučala tej gospe na odru. No, gospe. Zame je ona hostesa. Ker po definiciji, s katero me je označila za hosteso, tudi ona opravlja to delo: tam je prostovoljno, ima neplačljivo funkcijo in pet ur je njeno oko bdelo nad množico.

On je rekel meni:
Something strange happened.

On meni. Povedal, da se je zgodilo nekaj čudnega.
Wordpress je duhovit

Danes praznujemo tri leta. Predolga tri leta. Hkrati pa kratka, miniaturna.

Rojstni dan imamo sicer 8.12., vendar je žurka danes. V stilu.

Če bi le ne bile še skoraj vse fotografije samo na disku, temveč tudi na novi strani, bi bil dan prečudovit.