The depths of ma mind

Je inteligenten. Ima tehnologijo. In to vam zagotavljajo z garancijo.

Včeraj sem prvič zares poslušala reklame.

Imam ga, povem ga. V delikatnih situacijah v rokavičkah, v izpostavljenosti zavijem v celofan, med prijatelji direktno. Če imam koga rada, mu povem na glas in pred vsemi, če koga ne maram, delim to na isti način. Prišla sem čez fazo, ko svoje mnenje skrivaš pred vsemi.

Kmalu bom zavpila na ves glas …

Zavedla sem se, da so mi nekateri ljudje močno pritiskali na življenje. Vsak s svoje strani so mi pritiskali na prsni koš, da me je vsak dan bolj bolel vsak hiter premik zgornjega dela telesa. Kot da bi me nekdo preveč trdno objel.

Ugotovitev je kapnila, ko sem se odrešila prvih spon oziroma so spone odrešile mene na lastno pobudo in za lastno korist, iz maščevanja, nespoštovanja; pravzaprav ne vem zakaj.

In potem sem zadihala. Ko sem ugotovila, da je bilo moje delovanje omejeno zaradi prevelike mere kritike in izpodbijanja moje verodostojnosti. Zafunkcionirala sem nazaj, v isti meri kot nekaj let poprej, ko sem bila na samem začetku poti vsa evforična od novosti.

Mogoče sem se zato rešila drugih spon. Ker sem po ponovnem zagonu spet postala zvesta učenka, ki je pozabila na samostojnost, ki jo je pridobila tekom nizanja uspehov za minimalno delo. Spet vdihavam nauke svojega ideološkega mentorja kot vernik božje zapovedi, tokrat bolj humorno in previdno, ampak jih. Ko zmagaš, se od zadovoljstva podrediš nazaj. No, jaz se.

Odkar se je potem pika na i postavila sama od sebe, ne pijem več ekstra močne kave, da držim svoje počutje na nekem nivoju, ki ni prenadležen za zunanje opazovalce. Ne, počutje pride samo od sebe.

In ta vikend bom prespala. Spala bom spanje pravičnega - oh, kako neznansko mi je všeč ta stavek - in se hkrati selila v pritličje. Mislim, da sem končno pripravljena tudi na ta korak. No, če se bom selila v spanju, bo verjetno lažje.

ko moje priprte, utrujene oči
zagledajo dan,
njegov začetek in vlago v zraku
se v ritmu mesta spustim
v pogovor čevljev
ki peketajo po mestu
očitno si imajo veliko za povedati
in poznajo ogromno besed

in se v ritmu mesta spustim
z dolgotrajnim vdihom
drugačnim od prejšnjega,
čistim kljub polnim pljučem z nikotinom
in podobnih zračnih proizvodov
polpretekle zgodovine
kot da bi šibre, ki mi
drugače neprenehoma prestreljujejo pljuča
izginile
s sireno prihajajočega vlaka
in vrveža zaspanih
in zmedenih senc včerajšnjih ljudi

in se v mesto spustim.

za šankom smo
vedno smo za šankom
s prijatelji,
za katere sploh nisem vedela,
da obstajajo
do trenutka poprej

imam ogromno prijateljev.

noč ima nešteto ur
in še več dni
natakar se mi nasmehne
vedno se nasmehne
ne razumem nasmeha
a mu ga vseeno vrnem
vedno mu ga vrnem

ko me obrne krog sonca po nebu
se izgubljam med hiškami in po
tlakovanih tleh
iščem sledi svojega včerajšnjega jaza
med kapljami, ki se ne imenujejo dež
in v svetlobi, ki
je moj fotoaparat ne priznava

v Sarajevu teče čas
počasi

V tretje gre rado in jaz grem rada v tretje v Sarajevo. Gremo za tri dni, razlog je izdaja skupnega (slovenskih in bosanskih avtorjev) zbornika Euroorientacije, ki nosi podnaslov Previše mi svijetliš, pisac/Preveč mi svetiš, pisec, ki je hkrati tudi udarni verz prve pesmi v zborniku.

To je tretji zbornik, v katerem so objavljene moje (tokrat tri) pesmi. In čast prve pesmi pripada meni.

Zadnje čase se ogromno družim. Z ljudmi. V živo. In s tem ne mislim sestankov, ki seveda niso prenehali s svojo pogostostjo. Mislim na preprosto, prijateljsko druženje. Pogovarjanje, ne usklajevanje datumov za roke različnih stvari ali datumov za naslednje sestanke. Ne govorim več o napakah države, nemogočih rešitvah, ki se tako ne morejo niti imenovati, ne govorim o bodočih literarnih večerih in njihovih morebitnih gostih ali o pojmu motivacije, ki je za določene organizacije nemogoč v praksi.

Govorim o lepem in dobro preživetem dnevu, konkretno prespani noči, o mojem nerodnem zvijanju na plesišču (which I often do these days), o višjih življenjskih resnicah, ki so vredne spotike, brezplodnem tavanju po cestah.

Govorim o delu, ljudeh, idejah o izboljšavi življenjskega standarda. In poslušam druge, ko mi govorijo o istih stvareh.

In ne samo, da govorim. Tudi obnašam se drugače. Nenadoma so prepreke, ki sem jih imela, dobile neumen izgled, brezpomenskost. Nenadoma je vse ok, drugače gledam nase, na druge, mogoče včasih tudi ne gledam na nikogar, a nič ne dé …

In sem se vprašala: sem šla korak nazaj v življenju, na tisto točko, ki se je odražala po neodgovornosti, neprevidnosti, neorganiziranosti? Ali sem šla korak naprej, v drugo fazo brezskrbnosti, kjer mi preprosto ni treba za nič res skrbeti?

Delavci se množijo! Kako? Zakaj na ulicah Rožne doline? Zakaj ne kje drugje?

Danes sem sla na walkabout, da opravim nekaj klicev, prižgem enega ali dva po jutranji kavi in zadiham svež zrak Rožne doline, ki se blešči od neonesnaženosti.

Najprej me je gledalo deset delavcev na strehi tiste hiške. Sekundo za tem so me uzrli tisti, ki brez razloga (no, razlog najbrž imajo, nimajo pa znakov za luknjo v cesti (cesto v luknji?) in dovoljenj take in drugače barve in vrste papirja) razkopavajo našo ulico točno za ritjo našega zadnjega avtomobila. Teh je bilo le pet, ampak so dečki tisti v bagrih in ostalih ortohudih makinah, v katerih zelo zadovoljno sedijo in - normalno - žvižgajo.

V teku okoli vogala sem se skoraj zabila v drugo peterico mož v modrem in ne policijskem kostumu. Moj skok čez cesto jih je zelo nazabaval, ker sem nenadoma postala v koraku in obstaja v hoji.

Po celi cesti VII se kopičijo makine, modre uniforme, rumene čelade in nek valjar asfalta. V obupu, da svojega cigareta ne bom uspela prižgati takoj, ko sem prišla za vogal, sem se pognala v tek. Morda pa je na cesti X kaj drugače.

Pa ni. Jutranji sprehod, zrak, cigaret in klice sem opravljala v družbi približno petdesetih delavcev take in drugačne oblike. Če bo šlo tako naprej, nas bodo izgnali iz Rožne. Sploh mi ni jasno, da se uspejo tako hitro množiti. Ne vem, kako bi jih trenutno imenovala: rusi, zajci, mravlje. Vsekakor nekaj, ki se plodi hitro, ga je veliko in napada v skupinah.