V enem dnevu?
Published 27.10.2008 by kai
Danes sem se spet nasmejala z grenkim priokusom.
Nasmejala zato, ker ogromno ljudi misli, da se dolga zveza konča v enem dnevu. Ne mislijo, da stvar lahko razpada že veliko prej, da se trga na koščke, in da je posledica neuspešnega ponovnega sestavljanja dokončni konec. Ne, v očeh teh ljudi se vse skupaj konča kar naenkrat, iz nič; v popolni zvezi se en del nje odloči sekati. In (po)seka. Brez povoda in prejšnjih bojev, ker očitno v dolgotrajnem razmerju res noče vlagati truda, ker zakaj pa bi, saj dolgotrajno razmerje pač ni vredno tega. Ozkoglednost takih ljudi me nasmeje, ker je neverjetno, da nikoli ne pogledajo širše. Saj jim ni treba, nihče nikogar ne sili v karkoli, vendar je vseeno samo po sebi smešno.
Z grenkim priokusom pa zato, ker me ta ozkoglednost zaboli, ko se me osebno dotakne.
Filed under Vsakdan in njegá dojemanje
hja. temu bi jaz rekla pogovor z osebo kateri naštevaš zgolj dejstva. ker pa jih ne obrazložiš si sogovornik razlaga po svoje.
Ja, to vsekakor, ampak zakaj je predstava taka in ne drugačna? Zakaj avtomatično mislijo to in nič drugega? To je tisto, kar me nasmeje - zakaj vedno ena in ista razlaga?
ker vedno z nekom potegneš(ponavadi s prjatlom ane). in pozabš da sta v tem dva?
zakaj je pa vedna ista razlaga? ker hočjo vsi vedt vse, ne znajo pa širše razmišljat in nikoli ne pomislijo da je še drugaplat zgodbe
Sej bo bejba … eni bl štekajo, drugi pač manj. In nikol ne morš prpravt enih, da bi štekal več in drugih da bi štekal manj.
Če rata preveč neznosno, pa piši/kliči/blogaj/ …
al pa horseburger. mmm hearty soul food.
Manjka ena dimenzija