Mir
Published 01.10.2008 by kai
ko boš enkrat ujel svoj mir
ki mu tesno slediš, a
ne znaš po njem stegniti roke;
boš v igri nasprotij samemu sebi
škodil;
bo čez tvojo kožo nežno
in počasi pronical tujek, ki
bo zmotil ritem, ki si ga z mirom
ponesreči hkrati ulovil in to bo
smeh;
sem hodila, sraka, okoli tvojega
miru, ki se je bleščal od nedotaknjenosti
in smeje čakala; ko si zaslepljen se tipal
po oblikah končno si zatipal
mene.
Filed under Poézija, Vsakdan in njegá dojemanje
Aja: Vsenajbolse
si se pa kmalu spomnil
bolje pozno kot nikoli
tenks