The depths of ma mind

prvo noč sem se spremenila v srno, ujeto v električnega pastirja. stesala sem se ob vsakem dražljaju elektrike, ki je brnela skozi mojo kožo do vsakega notranjega organa. ranjena srna, plašna in živčna. ob očitkih, da ’samo sekam’ in da ne dopuščam ‘prijaznih besed’ in ‘tolaženja’, sem postala zraven še požrešna in sem, kot se za ranjeno srno sicer ne spodobi, svoje neugodje še bolj agresivno stresala. pojej svoje besede, ker so nesmisli. v obupu, ki me je vedno bolj grizel, sem tolkla tam, kjer je njega najbolj bolelo, da bi ublažila svoje bojne rane. ja, lagala sem, ker se na kaj drugega tako ali tako nisem mogla zanesti. jebi se, kaj sploh je normalno in kdo sem jaz, da bi na to vedela odgovor. moja ranljivost in ranjenost sta naredili name večji vtis, kot sem si prej lahko predstavljala. najbrž zato, ker sta bili že apriori zelo lažno potencirani, pa tudi zato, ker je bila moč lovca, ki me je stisnil v kot, na neki višji ravni še bolj privlačna, kot je bila prej. posledice je nosil tudi soborec, ki se je pogumno držal na poziciji celo ero oziroma tiste ure, ki so se zdele dolge kot era. naenkrat sem svoj sedmi poizkus pobega pripeljala do konca in ga dramatično zaključila v afsaltni džungli. ko sem doma bojne rane mazala z bepanthenom, sem se počutila zmagovito. bile so žrtve, ampak sem se z zvitostjo, ki mi je ne bi pripisal nihče, izkopala iz hudičeve situacije. kaj je počel po boju poraženec, ne vem. najbrž razmišljal o porazu. 

drugo noč sem se spremenila v čarovnico, ki komaj spoznava veličino svojih novih moči. s svojimi potezami in igranjem s tujimi čustvi sem izbezala na plano živčno in plašno osebo, ki je dokazala, da je razmišljala o porazu. skoraj, ampak ne čisto, bi bil najbolj primeren izraz politične igrice. zdaj sem res zavestno ’samo sekala’, do ‘prijaznih besed’ in ‘tolaženja’ pa niti nisva prišla; ko je padla prva ostra fraza, ki sem jo skovala med celjenjem vseh prask in lukenj, je padel tudi sogovornik. ker jih je za prvo padlo še vsaj nekaj miljonov, je bila uboga tarča že dobesedno na tleh, kjer se je zvijala od vseh bolečin, ki jih je povzročilo moje besno udarjanje v vse točke njegove psihe. ne, nisem čutila niti kančka obžalovanja, niti tistega kubičnega milimetra človečnosti. zadovoljna z uspehom sem v kritičnem momentu podcenila sposobnost žrtve, ki mi je z preprosto brco ‘nimaš več česa sekati’ spodnesla tla. prvič sva bila v enakovrednem položaju, ki naju je oba zmedel. pobrala sem vse svoje raztresene okončine in šla. psihične rane se ne pozdravijo, če jih mažeš z bepanthenom. Kaj je delal takrat moj nasprotnik, ne vem. najbrž ramišljal.

v koga ali kaj se bom spremenila tretjo noč?