Ne še.
Javno pač ne preklinjam vinjet, ker se mi zdi škoda energije, ki bi jo porabila za pisanje ZA in PROTI.
Prav tako javno pač ne preklinjam predorov, avtomobilskih nesreč, Janše, tajkunov, volitev, Amerike in ostalih političnih sračky.
Ne pišem o svojih dnevih, ker so postali rutina. Hodim v službo, ki je rutina sama po sebi. Vsake toliko se pojavi še kakšen sestanek, ki ga tudi jemljem - bolj kot ne - za rutino. Za kaj več nimam energije.
Spim pa sicer več. Zato je čudno, da je energije manj.
Mogoče bi celo kdo rekel, da zapadam v depresijo. Mogoče. Kdo.
Kdo bi bil celo tako predrzen in si dovolil trditi, da je za vse skupaj kriva near death experience.
Odkar sem bila predprejšnji vikend na morju, se še nisem vrnila v realnost. Samo zaradi tega, ker sem bila sproščena. In ker sem pozabila, kakšen občutek je to. In ker mi je postal všeč napram temu, kar drugače doživljam.
Še dobro, da grem v ponedeljek na Pag. Dejansko se mi ni treba vrniti v realnost. In se tudi ne bom vrnila še nekaj časa. Nočem. Ne še.
Read: Ne še.
