The depths of ma mind

Včasih je tudi on dober.

Če bodo koga zanesle peté mimo letnega vrta Gajo v soboto dopoldne, naj pazi na to, da pride mimo ob 12:00.

Baje bom na odru.

lepa sem
zanj, ki mu namenim svoj nasmeh
z ukrivljenimi ustnicami na eno stran
lepa, ko s tleskom z jezikom
namesto z besedami nazdravim trku kozarcev
čaščen po božje ob prehajanju oči iz soseda čez njega do drugega soseda, tlesk
ko zbeži moja točka pozornosti stran osramočen

ljubim te, berem iz njegovega vonja kot iz ogromnega transparenta
ki ga za sabo vleče letalo v nedeljo popoldne čez celo Ljubljano

ko me vsrkajo njegove pore potuhnjeno se splazim
pod kožo
povsod, prekrijem in postanem vmesno tkivo

pretrgam njegovo kožo, na mah, da boli manj
kot če bi potegnila z voskom
glavo ima med mojimi skupaj stisnjenimi stegni

lepa si, govori iz njegovih vedno bolj praznih oči
najlepša

V sodelovanju s Kobro, ki je prispeval spremljevalno glasbo. 

Grmenje med spanjem pomeni nočno moro, kjer nekakšni pošastni morilci trgajo glave.

Nisem se naspala.

Kdo je že videl pegice na ustnicah? Poleg mene, seveda, ki jih vidim vsakič, ko se pogledam v ogledalo. Po tednu morja so se mi namreč namnožile povsod. Povsod! Imam jih celo po ramah! Najbolj moteče so pa tiste že prej omenjene na ustnicah. Trenutno jih je šest. Ogromnih, rjavih, zmedenih in nedobrodošlih.

V uporabo bodo prišle šminke različnih odtenkov, ki se nahajajo v torbici od dneva njiihovega nakupa. In puder za tisti dve ogromni pegi na spodnji strani nosu.

Še dobro, da moji lepi rjavi kožni barvi paše oranžen odtenek. Volitve se namreč približujejo s svetlobno histrostjo. Na zalogi sem na poti iz morja odkrila celo oranžno šminko.

Nujno s koristnim ali kako že gre to?

Seveda sem najprej, ko sem prišla na šiht, prebrala Žurnal24. Deloma iz navade, deloma pa zaradi slutnje, da sem v tednu, ko me ni bilo, zgrešila pomembne tektonske premike na slovenskih političnih tleh. Seveda tektonskih premikov ni bilo, je bil pa vsekakor horoskop.

Mirno si lahko priznate, da ste deloholik, …

Že za dobro jutro se mi lažejo. Kakšen bo šele dan!

Zgodbico hočem, je zacvilil nečak. Pogosto mu govorim različne pripovedke, ki temeljijo na mojih srečanjih z različnimi živalmi. Ta dan sem srečala martinčka, oni dan sovo; mali pa vsako zgodbico absorbira od a do ž in jo kasneje pripoveduje svoji sestrici, ki je sicer zgodbe trentuno še ne zanimajo, ampak vseeno strmi v svojega starejšega brata poslušljivo in spoštljivo. Svoje velike in skoraj okrogle oči upria v njegovo mimiko, v njegove gibe, s katerimi ponazarja krila goloba Mikija, tačke zajkle Oke, skoke in obrate trapastega mačka Jožeta. Sestrica ga rada tudi posnema; včasih s svojimi debelimi dojenčkastimi rokicami nekaj maha in se počuti nadvse polaskano, ker ji bratec zaploska.

Mali jo zna vedno spraviti v dobro voljo. Ker je punčka navajena samo na mamo, ima težave, ko jo mama prepusti v varstvo komu drugemu. Ko ugotovi, da jo je mama zapustila, plane v jok, tisti grozljiv in srce parajoč jok, na katerega konec bi vsak od nas, ki ga sliši, skočil iz kože. Njenemu bratcu se vedno zasmili, ta boleč jok, in takoj začne skakati okoli nje, se trudi, da bi jo zamotil z različnimi igračami, risbicami in samim plesom okoli nje. Res je, da ne more nadomestiti njene mame, se pa vsekakor tako zelo trudi, da je mala punčka veliko hitreje potolažena, nam pa ni treba skakati iz kože.

Po spominu sem brskala in našla pripetljaj, ki je na tla od silnega presenečenja zakotalil celo družino. Enkrat punčka ni hotela jesti. Takrat sem bila jaz zadolžena, da ji po grlu spravim nek sadni jogurtast desert. Res mi je bilo hudo, ker ni hotela hrane niti poizkusiti, nisem pa več imela domišljije, kako bi ji uspela v usta poriniti vsaj kapljico. Ničesar. Ko se je ona jokala, jaz pa skorajda že tudi, sem prenehala. Njena mama bo kmalu tu, sem si rekla.

Ko sem šla v kuhinjo po sir, misleč, da bo to sama vzela in jedla, če ima odpor samo pred direktnim pitanjem skoraj tuje ji tete, sem iz dnevne sobe zaslišala sumljive zvoke. Tam sta dogajanje nadzirali druga teta in babica, zato me ni zaskrbelo, da se je naši punčki kaj zgodilo.

Nato pa je pritekla v kuhinjo - takrat je komaj shodila - vsa jogurtasta okoli ust; za njo pa je tekel njen bratec z žlico in lončkom. Oba sta bila nasmejana, umazana in igriva. Punčka je takrat pojedla skoraj cel jogurt, fantek je bil ponosen, ker jo je uspel napitati, mi pa zelo histerično nasmejani. Še vedno mi pogled na tekajoča otroka zbudi tisti občutek, ki ga je tako težko opisati; zadovoljstvo, pomešano z veseljem, hkrati pa občutek, da je vse v redu, da je za vse poskrbljeno. Malemu je uspelo tisto, kar meni nikakor ni - zabava.

Na vsak način se ona zgleduje po njem, on pa se ji trudi dajati dober zgled. Glede na to, da je trenutno star dobrih pet let, ji daje fantastičen zgled, in glede na to, da je ona stara dobro leto, se morda malce preveč zgleduje po njem. Včeraj mi je sestra rekla, da je punčka z vročino, neprespana in s krči v trebuhu na vsak način morala imeti na glavi policijsko čelado. Tako kot njen brat, ki mu brez policijske opreme ni za jesti. Navihan petletnik je naporen zgled.

Njun odnos me preseneča. Nikoli nisem opazovala tako malih otrok v medsebojnih odnosih. Sicer sem iz družine z nadpovprečnim številom otrok, ampak sem se rodila predzadnja. Odnosa z mlajšim bratom se ne spomnim, vem samo, da sem bila pretirano zaščitniška. Mogoče pa so moji trenutni občutki glede najinega takratnega odnosa samo posledica medsebojnega spoštovanja in navezanosti od takrat; mogoče nikoli nisem bila prav zaščitniška, ampak pač tista, ki je tekla za njim in ga pitala z jogurtom, ko se nikomur drugemu ni pustil nahraniti.

Mogoče me prav zato njun odnos preseneča. Mogoče se vsi otroci na tak način razumejo med sabo. Mogoče zdaj lahko pogledam na svoj odnos z mlajšim in starejšim bratom in starejšimi sestrami za časa svojega otroštva malo drugače. Mogoče moje travme, kakor sem imenovala laži, ki sem jih imela polno glavo in katerih se še vedno očiščujem, sploh niso bile zasnovane na ničemer drugem kot na trudu zame, za moje lepše otroštvo, za tiste vesele trenutke, ko smo uspeli nasmejati celo Rožno dolino.

Ko naša mala punčka zajoka, se na glavo postavi ves svet, vsa njegova zgodovina, prihodnost, domišljija. Takrat je ona center vsega, ona in njene debele solze. In ko jo naš fantek začne tolažiti, sta center oba; oba naša, lepa in nenavadna otroka, ki s svojim medsebojnim odnosom vedno očarata.

Danes zagledam v Žurnalu24 članek, imenovan Janševa vladna ekipa. Seveda članka ne preberem, ker sem o njegovi vladni ekipi poslušala zadnja štiri leta in mi ni za slišati še česa, vseeno pa ošvrknem tekst poleg Virantove slike, ki ne glede na vse vedno privabi moj pogled.

Virant je edini minister Janševe vlade (edini iz Janševe stranke?), ki bi bil ponovno postavljen na svojo mesto, če bi jaz imenovala vlado. In verjamem, da bi zadane cilje dejansko tudi edini speljal, če bi jeseni prišlo (sicer bognedaj) do ponovnega mandata.

Dva njegova cilja (informatizacija in mandat predsednikov sodišč vezan na uspešnost) sta super. Če bi trikrat pomežiknil, ko bi ju javnosti predstavljal, ter prej zamenjal stranko, bi gotovo zmagal. Ampak na žalost je javnost zadnja leta postala težavna in se je ne da več pridobiti samo s tem.

No, tretji cilj mi je pa tuj. Ne razumem ga. Zakaj odpraviti državni svet? Kaj vam je pa on hudega storil? Saj ni protikorupcijska komisija, zaboga!