Brez besed
Published 12.06.2008 by kai
praskam kožo, ki do zdaj ni občutila nohtov
ker sem se raje uničevala drugje
ne tam,
kjer je opazno
in kamor je usmerjena pozornost ljudi
ker navzven smo vsi isti
ampak zdaj praskam ker ne morem drugače
zabadam nohte in teče mi kri
kadar mi pride na pamet beseda
zabadam, trgam in režem globoko
da ne povem česa naglas
ni piska od mene, ni smeha ne krika
brez glasu sedim in gledam v tla
sedim
in
molčim
in nadvse zinteresirano delam rdeče črte po rokah
vidim da gledaš in da si opazil
vem, kaj bereš v krvavih sledeh
in vem kaj jutri boš bral
vem da čakaš da povem da priznam
da prežiš na moj zlom
in to ti je igra
ampak naučil si me
in zdaj to delam
na svoj način
vedno je bolje biti tiho
as hard as it gets
tako vsaj nihče
ne more očitati besed
Filed under Poézija, Vsakdan in njegá dojemanje
