To, da morska voda bistveno izboljša stanje mojih nohtov na nogah, ne izenači dejstva, da je prav tako bistveno škoduje mojim nohtom na rokah.
Pri zgodnjem stavku mi niso jasne nekatere zadeve.
- Nohti na nogah so drugačni od nohtov na rokah? Wtf?
- Zakaj so moji nohti tako grdi, če so kratki?
Življenjska vprašanja, ki jih je postavil – drugače sploh ne dolgočasen, kot morda zgleda glede na vprašanji – pretekli vikend morja, kamor sem šla z nevpletenimi osebki.
Nevpletenimi v moje ljubljansko depresivno ozračje.
Skromna. Majhna.
Prijazna. Nemoteča.
Res majhna. Plus vhod v podzemno garažo, seveda.
In seveda – v primerjavi z večdružinsko hišo na desni strani – enostanovanjska.
Ampak to se me ne tiče. Po besedah gradbenega inšpektorja to ni moja stvar, ker nisem soseda.
Če vas zanima – še malce bolj od blizu.
Na šihtu, po uvodnih besedah, ki me jih je sram napisati.
stranka: občina šiška
jaz (po kratkem premoru z globokim dihanjem): mislite najbrž upravno enoto?
stranka: ne vem, najbrž
jaz: izvo..
stranka: davčno rabm v bistvu
Argh. Če to slišim 40-60krat na dan, ni več tako čudno, da sem imela prejšnji petek near death experience.
Ne razumem. Res ne razumem.
K svojemu stokanju o ločevanju upravne enote in občine zdaj dodajam še davčne urade.
umri
si rečem in se uležem na cesto
ura je dve
prepozno za promet, tudi na tržaški ni več divjanja luči
mogoče bom čakala do prvih jutranjih deloholikov, zadnjih alkoholikov
in nižje klasificirane delovne sile
da me ob petih zjutraj povozi
kje mi je zavest
da bo nesrečnik, ki bo peljal čez mene
imel zato uničen dan in vse, kar dnevu sledi
kje mi je skrb za sočloveka,
ki ga bom obremenila s tujo smrtjo
za brezveze
vedno sem delala za ljudi
vedno sem jih porivala naprej
delala načrte za olepšavo prekletih pravil
postavljenih nekje daleč nazaj
v kameni dobi
ker je družba zadrta
in nepripravljena spremeniti utopični stil
ki jo duši
ki duši mene
spremembe
kdo jih je pripravljen storiti
kdo se je pripravljen nastaviti mimoidočim voznikom
in čakati naključje, da zavozijo čezenj
da bi se nekaj spremenilo
da bi dali ograje
kdo je pripravljen tvegati svoje telo
da bo na koncu stečkan v pašteto
da se stvari spremenijo
umri
si rečem
in vstanem iz ceste
čez nekaj ur se vrnem
in spremenim sebe
praskam kožo, ki do zdaj ni občutila nohtov
ker sem se raje uničevala drugje
ne tam,
kjer je opazno
in kamor je usmerjena pozornost ljudi
ker navzven smo vsi isti
ampak zdaj praskam ker ne morem drugače
zabadam nohte in teče mi kri
kadar mi pride na pamet beseda
zabadam, trgam in režem globoko
da ne povem česa naglas
ni piska od mene, ni smeha ne krika
brez glasu sedim in gledam v tla
sedim
in
molčim
in nadvse zinteresirano delam rdeče črte po rokah
vidim da gledaš in da si opazil
vem, kaj bereš v krvavih sledeh
in vem kaj jutri boš bral
vem da čakaš da povem da priznam
da prežiš na moj zlom
in to ti je igra
ampak naučil si me
in zdaj to delam
na svoj način
vedno je bolje biti tiho
as hard as it gets
tako vsaj nihče
ne more očitati besed
Če bom še migala do oktobra, slavim.
Še enega takega leta ne preživim. Zato upam, da ga ne bo. Nekdo (tista vzgojna, še pomnite?), ki je v življenju vsaj petkrat bolj obremenjen kot jaz, mi je povedal svojo skrivnost dolgega življenja.
Za vse mu dol visi.
Naslednje leto bom to skrivnost posvojila.
vabljeni v trafiko na neki zakotni cesti
me je pozdravil plakat
ko sem skuhana od ljudi
gledala skozi zarošeno in umazano šipo
in se držala za ročke
zaradi predivje vožnje voznika avtobusa
ob izstopu me je čakala zelena preproga
za zarjavelo ograjo gospodarskega razstavišča
pa tudi če me ne bi
ker nisem imela plana hoditi po njej
ker jaz raje hodim po ljudeh
na poti do trafike na neki zakotni cesti
