O tremi
Published 10.05.2008 by kai
Odločila sem se, da odkrito spregovorim o eni največjih težav, ki jih imam v življenju. Ne, to ne pomeni, da so moje težave tako majhne, da se lahko merijo s tremo, temveč da je moja trema tako huda in pogosta, da me preobremenjuje.
Moji literarni nastopi so z njo vedno popolnoma prežeti. Začne se nekaj dni pred nastopom (koliko dni prej je odvisno od pomembnosti dogodka in velikosti moje vloge), konča pa takoj po (zadnjem) odhodu iz odra. Dneve prej preživim z nespečnostjo, ziritiranostjo in čustveno nestabilnostjo, sam nastop pa s hudo tresavico.
Včeraj sem po dogodku, na katerem sem nastopila nenačrtovano (dopoldne me je namreč hudo ščemelo grlo), malo razmišljala o najhujši tresavici na odru doslej.
Ne, pogosta praksa ne olajša muk, kot jih morda komu drugemu. Za sabo imam - in ne, to ni samohvala (moram poudartiti zaradi tiste vzgojne), ampak dejstvo, ki ga je potrebno vedeti za lažjo predstavo - čez dvajset javnih nastopov, in to samo nastopov branja moje poezije. Kolikokrat sem večere povezovala, pa mi je žal neznano, vem pa, da velikokrat. In ja, tresem se v obeh primerih. Pravzaprav se tresem tudi, ko na faksu pred manjšo skupino kolegov preberem kakšen angleški stavek. No, pravzaprav se tresem vedno, ko je na meni več pozornosti, kot sem je običajno navajena.
Tresavica na odru je zelo nerodna reč. Seveda vsi vidijo, kako se ti tresejo noge, kako se opotekaš na poti na oder in dol iz njega. Vendar mi sočutje, ki ga vidim v očeh gledalcev, ne ugaja. Ne maram se smiliti ljudem, sploh pa ne zaradi te preklete treme. Preveč imam za sabo, da bi se tresla. Ne prenesem, da gledajo name kot na začetnika, ki prvič stopa na oder in je - ves bogi - živčen. To nisem jaz. Moje besede na odru vedno tečejo gladko in brez večjih napak. Znam brati, ja, to znam. In ne, spet moram zavoljo tiste vzgojne poudariti, da to ni samohvala. Mogoče bi še vzgojna sama priznala, da berem precej dobro. Moj nastop bi bil idealen, pa ne samo idealen - bil bi prekleto perfekten, če se ne bi celo telo treslo v taki meri, da moram znati pesmi na pamet, ker jih ne morem brati zaradi preveč migetajočega se zveščiča.
Po nastopu zaradi svoje tresavice nikoli nisem res zadovoljna. Vedno znova sem sicer presenečena, kako lahko lepo preberem kljub neberljivosti migetajočih črk, ampak zadovoljstva, da si naredil nekaj dobrega, hvalevrednega, izpopolnjujočega in vsekakor zasluženega občutka pa ni. Ker dejansko s tisto tresavico nikakor in nikoli ne premagam sama sebe.
Trudim se, vsakič znova se trudim, da bi dihala umirjeno, da bi se počutila sproščeno. Vedno znova si rečem tolikokrat si že dala to čez, nima te biti česa strah. Ljudje, ki jim bereš, te poznajo, ali pa poznajo tvoje pesmi.
Pa ne pomaga. Nič ne pomaga. Razmišljala sem o tečaju retorike, ker baje te tam odnaučijo treme. Ampak hkrati se vedno znova, ko o tem razmišljam, opomnim, da sem super retorik. Da moji govori premagajo marsikaterega izurjenega politika. Samo tresavica, ta božja kazen, me pa vseeno spremlja. Če ima kdo od vas kakšen predlog ali idejo, mogoče samo dihalni nasvet ali kaj podobnega vadbi pred ogledalom, naj prosim pove. Poudarjam, da se hočem znebiti samo tresavice na odru in da drugje pri javnem nastopanju ne rabim pomoči.
To pišem na blog, ker vem, da večina mojih bralcev hodi na moje literarne večere. Prosim vas, da me ne gledate pomiljujoče, ko stopim na oder. Prosim vas, da ignorirate nerodnost in zaprete oči.
Ker moj glas bo in je do zdaj še vedno ponazarjal tisto, kar bi morala ponazarjati celotna slika.
Filed under Vsakdan in njegá dojemanje
- Sestanki »
- « Ena vzgojna
Sama imam prav tako “tremaste probleme”. Pomagam si tako, da skušam pozabiti na to, da me nekdo gleda in posluša in si predstavljam, da berem/govorim doma, sama. Predvsem pa je priporočljivo, da ali ne gledaš v publiko (ker te kak pogled lahko prestraši) ali pa si v njej izbereš nekoga, ki ti vlije zaupanje in samozavest. Vsaj tako so mene učili:)
p.s. upam, da je na dogodku bilo prijetno. Sama še moram dobiti zbornik.
Za tresavico baje pomaga, če globoko dihaš in si potem zvizualiziraš kako vdihi prehajajo v tresave dele (v večini rimerov gre za mišice na nogah in rokah).
Pa seveda globogo dihanje v abdomen.
Pa še, da čutiš povezanost z zemljo in trdno stojiš na tleh, bolj na petah kot na prstih.
Baje pomagajo tudi sprehodi neposredno pred nastopom, ampak to najbrž ne pride v poštev.
Aha, pa alkohol al pa kej podobnega da ti umiri razrvane živce, seveda ne preveč da se ti potem ne zapleta.
to bi blo pa mislm da vse kar sm zdele zbrsku. Obstajajo še celi kupi navodil kaj storiti ampak se navezujejo na retorične sposobnosti, prakso,… kar pa že veš da ni tolikšen roblem kot sama tresavica.
od vsega naštetega se mi zdi en takratk’ pred nastopom še najbol
jes vedn enga zvrnem predn mam kesn predavanje!
nevem ce pomaga,dober pa je:)
ena moja kolegica si v kokekolo rum zlije pa zacne cuzat pov ure predn zacne
Za tresenje pa sem sama poskusila eno malenkost že v šoli, ko me je bilo strah ustnega spraševanja. Zadeva pa zgleda nekako tako, da se z rokama primeš stola in na vso moč pritiskaš proti sebi nekaj trenutkov. Dokler ne začutiš, da se vsaj manj treseš. Baje se s tem preusmeri energija. Pri meni je delovalo vsaj malo, sem pa premalokrat prakticirala, ker premalo nastopam. Sicer pa poskusit nič ne stane.
trik? HAHAHA
moja janja je včas mela ful težave nastopat, zdej pa je sčasoma to premagala. Verjetno moja vsak najti način zato, vsekakor veliko prakse ne škoduje.
Ko sem imela jaz zagovor diplome, sva ble z Nežo zmenjeni, da če se zmedem, malo pokašlja. Če sem se začela pa preveč trest, sm pa mela en kuli, k ga vzela iz žepa, pa se z njim igrala. En moj sošolec je imel v rokah plastelin.
Sem imela predstavitem angleške seminarske. Preizkusila tisto s stolom, pa se nisem nehala tresti. Potem sem se lotila dihanja; to je pomagalo, da se nism tresla in nisem bila živčna preden sem predstavitev začela. Takrat sem seveda na to popolnoma pozabila in letela po odru med razlaganjem.
Ne vem, ne vem. Smešno, da se ostali niso tresli. Nihče. Samo jaz.
Tresavica je najbrž adrenalin, ki se ti sproži ob nastopu. Ta je pomemben za večjo koncentracijo. Če sicer rada nastopaš (in verjamem, da ja), poskusi drugače reagirati na ‘živčnost’. Ko začutiš ta val, si ne reci ‘joj, pismo, spet ta živčnost’ (ker potem postaneš še bolj živčna), ampak si reci, da adrenalin ne nadzira tebe, ampak ti njega, ker ga boš izkoristila za večjo zbranost pri nastopu. V bistvu je koristen, samo malo ga moraš ozavestiti in usmeriti.
Lahk se pa tud mrtvo napiješ pred nastopom, haha. Ampak to spet prinaša neke druge ’simptome’
Di: bom preizkusila naslednjo nedeljo. mogoče pa vžge, tole kontroliranje. da je adrenalin, mi je bilo možno, ker vedno berem zbrano; živčnemu človeku se jezik zapleta.