The depths of ma mind

Pa opet Edo. Bosansko a naše. Koncert, ki ga nisem smela zamuditi. In ga nisem, seveda. Presenetljivo, da je Frenkie držal besedo in dejansko prišel. In spet sta zažgala tako, kot znata samo onadva.

Zanimivo je bilo dejstvo, da med občinstvom, pod katerim so se sicer šibila tla letnega vrta Galehale, ni bilo opaziti stare raperske druščine, ki sem jo videvala na vseh Edovih koncertih leta nazaj. Publika je bila sestavljena in najstnic, ki so prišle tja z svojimi pozornost zbujajočimi kratkimi hlačami, ki bile oblečene samo zato, da so bile pozornost zbujajoče. Dalje; bila je starejša družba ljudi, ki niso kazali nobenega nagnjenja k rapu poleg tega, da so bili pač na tem koncertu. Pa vrsta mladoletnih raperčkov, ki se ga prišli zakajat. Skratka popolnoma drugače kot pomnim.

Samo hkrati pa sem pomislila tudi na to, da sem se jaz spremenila, in da prihajam na koncerte drugačna, kot sem prihajala včasih. Mogoče pa pač odraščajo vsi fani, hkrati pa se pojavljajo tisti mladiči, ki so bili včasih mi. Upam samo to, da nikoli nisem bila res taka in da drugi niso gledali name tako, kot gledam jaz sedaj na njih.

Omenila bi še nekega prijaznega fantiča, ki se mi je urinil v vrsto ob šanku. Stala sem namreč že deset minut med samimi velikani (tudi to se je spremenilo, včasih so bili vsi manjši kot jaz) in vohala njihov moški švic, ki mi je bil vse prej kot simpatičen, in čakala, da pridem do pijače.

Ta fantič - isto večji za eno glavo in pol od mene kot vsi ostali - se je urinil, ko sem že skoraj prišla na vrsto. Sem ga drezala s prstom, pa se za to ni zmenil, in sem skorajda že obupala, da bom sploh kdaj prišla na vrsto. Pa se dečko obrne, ko dobi pivo (šest?), in me pobara: zakaj pa tok žalostno gledaš. Pa mu odgovorim: ne pridem do piva. In to z napol jokajočim in obupanim izrazom na obrazu, da bi se zasmilila še papežu. Na, poreče, in mi poda pivo. Sem mu ponudila denar, pa je vprašal, če eno ni dovolj in če želim še enega. In sem se zahvalila in odšla nazaj proti odru. Res lepa poteza, če zanemarimo, da že prvotno nisem prišla do piva tudi zaradi njega.

Koncert je bil overall totalno najboljši. Edota smo dvakrat izploskali nazaj. Prvič se je videlo, da je bil plan, da pride nazaj, ker je imel material za to tudi pripravljen, drugič pa je bil malodane zmeden kje in kaj in kako in zakaj. Pa shujšal je; na to je tudi navrgel neko šalo, ki jo je povedal že na promociji albuma v Zagrebu, in mi zato pač ni bila več tako smešna.

In obljubljam, da bom 2.7. zagotovo na Lentu, ko se bo ponovil. Danes pač ne morem v Gorico, ker grem jutri v Celje. Zadnje čase sem zelo medkrajevna.

P.S. - bratec se je odselil. Hiša sameva, najbolj pa bije v oči prazna polica za čevlje, ki je bila nekoč, v starih in minulih časih, njegova.

Našim medijem lahko samo iskreno čestitam. Res.

 Na to me je z današnjim komentarjem na moje prejšnje jezenje opozoril domn.

Če bo kdaj kje kakšna novica, ki bo res vredna branja, mi pošljite link. Ne berem medijev, ki objavljajo tri mesece stare novice (beri: po uveljavitvi).

To, da sem bila na ciganskem koncertu, furala maraton piva in ubila svojo agresijo, lahko pomeni samo nekaj.

Končno sem si vzela vikend zase.

v pisatelja sem knjige naslovu iskala namig
zavit v dva oklepaja in en vprašaj
odluščila ovoj za ovojem plastične mase
razkrila besedo
sestavljeno iz treh črk
ki mi pomeni ne nič

v pisatelja sem knjigi iskala skrivnost
skrito v neštetih tankih straneh
minute ki sem jih za njo presedela
so razkrile stavek
ki vsebuje ogromno
ampak mi pomeni ne nič

v pisatelju samem sem iskala človeka
pod pretvezo nevednosti in nepoznanja
čas mi je tekel in misli bežale
razkrile človeka
ki kaže ogromno
ampak mi daje ne nič

Danes me je na avtobusu en dedek dobesedno vrgel dol iz stola. Tega mu ne zamerim; najbrž mi je vljudno rekel, pa ga nisem slišala, ker sem na ves glas poslušala mp3.

Se pa sprašujem; če ima toliko moči, da vrže iz stola maso, kot sem jaz, potem le lahko stoji na avtobusu?

Od včerajšnjih primitivcev si še nisem čisto opomogla. Jaz nikoli nisem bila taka, čeprav mi tega dejansko nihče ne verjame. Konec srednje šole sem praznovala v ožji družbi ljudi, ki so dejansko z mojo šolo imeli bore majhno povezavo.

Ko sem na Gospodarskem razstavišču čakala na 14ko že slabe pol ure, bila večkrat neobzirno poškodovana od mimoidočih kretenov, in bila nadvse tečna zaradi prekletega piskanja s tistimi piščalkami, sem se trudila, da bi svojo pozornost usmerila drugam. Ni šlo.

Na mp3ju sem pojačala glasnost do tiste točke, ki meji na pokanje bobničev, in si predstavljala, da je refren spisan samo zame za tisti moment.

Tišina, blažena tišina.

Zvečer pa me je napovedal sam Ivan Cankar. Vsaj večer je bil kulturen, če že preostali dan ni bil.

Vse moje obveznosti imajo svoje sestanke. Vsi sestanki teh obveznosti potekajo po istem kopitu. Nekako takole:

1. Zbrana ekipa se dobi od dve uri do pol ure pred sklicano uro sestanka, da se na sestanek pripravi.
2. Sestanek traja pol ure do eno uro.
3. Sledi posestanek na pijači (kavi, pivu ali žganju, odvisno pač od ure dneva in navad prisotnih) z vsemi sestankujočimi, ker noben noče zgrešiti kakšnih informacij, ki bodo podane. Traja lahko do naslednjega dne.

Bolj kot obremenjuje, me to vse skupaj pošteno zabava. Mladi? Ne, stare klepetulje.

Odločila sem se, da odkrito spregovorim o eni največjih težav, ki jih imam v življenju. Ne, to ne pomeni, da so moje težave tako majhne, da se lahko merijo s tremo, temveč da je moja trema tako huda in pogosta, da me preobremenjuje.

Moji literarni nastopi so z njo vedno popolnoma prežeti. Začne se nekaj dni pred nastopom (koliko dni prej je odvisno od pomembnosti dogodka in velikosti moje vloge), konča pa takoj po (zadnjem) odhodu iz odra. Dneve prej preživim z nespečnostjo, ziritiranostjo in čustveno nestabilnostjo, sam nastop pa s hudo tresavico.

Včeraj sem po dogodku, na katerem sem nastopila nenačrtovano (dopoldne me je namreč hudo ščemelo grlo), malo razmišljala o najhujši tresavici na odru doslej.

Ne, pogosta praksa ne olajša muk, kot jih morda komu drugemu. Za sabo imam - in ne, to ni samohvala (moram poudartiti zaradi tiste vzgojne), ampak dejstvo, ki ga je potrebno vedeti za lažjo predstavo - čez dvajset javnih nastopov, in to samo nastopov branja moje poezije. Kolikokrat sem večere povezovala, pa mi je žal neznano, vem pa, da velikokrat. In ja, tresem se v obeh primerih. Pravzaprav se tresem tudi, ko na faksu pred manjšo skupino kolegov preberem kakšen angleški stavek. No, pravzaprav se tresem vedno, ko je na meni več pozornosti, kot sem je običajno navajena.

Tresavica na odru je zelo nerodna reč. Seveda vsi vidijo, kako se ti tresejo noge, kako se opotekaš na poti na oder in dol iz njega. Vendar mi sočutje, ki ga vidim v očeh gledalcev, ne ugaja. Ne maram se smiliti ljudem, sploh pa ne zaradi te preklete treme. Preveč imam za sabo, da bi se tresla. Ne prenesem, da gledajo name kot na začetnika, ki prvič stopa na oder in je - ves bogi - živčen. To nisem jaz. Moje besede na odru vedno tečejo gladko in brez večjih napak. Znam brati, ja, to znam. In ne, spet moram zavoljo tiste vzgojne poudariti, da to ni samohvala. Mogoče bi še vzgojna sama priznala, da berem precej dobro. Moj nastop bi bil idealen, pa ne samo idealen - bil bi prekleto perfekten, če se ne bi celo telo treslo v taki meri, da moram znati pesmi na pamet, ker jih ne morem brati zaradi preveč migetajočega se zveščiča.

Po nastopu zaradi svoje tresavice nikoli nisem res zadovoljna. Vedno znova sem sicer presenečena, kako lahko lepo preberem kljub neberljivosti migetajočih črk, ampak zadovoljstva, da si naredil nekaj dobrega, hvalevrednega, izpopolnjujočega in vsekakor zasluženega občutka pa ni. Ker dejansko s tisto tresavico nikakor in nikoli ne premagam sama sebe.

Trudim se, vsakič znova se trudim, da bi dihala umirjeno, da bi se počutila sproščeno. Vedno znova si rečem tolikokrat si že dala to čez, nima te biti česa strah. Ljudje, ki jim bereš, te poznajo, ali pa poznajo tvoje pesmi.

Pa ne pomaga. Nič ne pomaga. Razmišljala sem o tečaju retorike, ker baje te tam odnaučijo treme. Ampak hkrati se vedno znova, ko o tem razmišljam, opomnim, da sem super retorik. Da moji govori premagajo marsikaterega izurjenega politika. Samo tresavica, ta božja kazen, me pa vseeno spremlja. Če ima kdo od vas kakšen predlog ali idejo, mogoče samo dihalni nasvet ali kaj podobnega vadbi pred ogledalom, naj prosim pove. Poudarjam, da se hočem znebiti samo tresavice na odru in da drugje pri javnem nastopanju ne rabim pomoči.

To pišem na blog, ker vem, da večina mojih bralcev hodi na moje literarne večere. Prosim vas, da me ne gledate pomiljujoče, ko stopim na oder. Prosim vas, da ignorirate nerodnost in zaprete oči.

Ker moj glas bo in je do zdaj še vedno ponazarjal tisto, kar bi morala ponazarjati celotna slika.