Evo, MKDSP dolazil is Sarajeva
Published 07.04.2008 by kai
Nazaj, živa, zdrava, neprespana in mozoljava. Kajenje res škoduje, če preveč zadržuješ v prostorih, kjer se ga lahko uprizarja brez kazni.
Bilo je fenomenalno. Res.
Pila sem tole:
In to tuki:
In gledala tole:
In tole:
Bilo je super.
Filed under Vsakdan in njegá dojemanje, MKDSP
Ti Kai, a veš kaj me resnično ful zanima: kakšen je pa kaj folk (kako si ga ti “občutila”), npr. ali je morda kaj zaznati kakšne povojne “zamere” (v smislu ločevanja na Bošnjake, Srbe in Hrvate, npr. da se mesto etnično deli po soseskah itd.), ali je ozračje bolj ali manj sproščeno??! Joj veš, ker namreč jest osebno si res že dolgo želim obiskati Sarajevo, če ne drugega (ne bo priložnosti itd.), pa magari (ampat to pa 100% sigurno) vsaj enkrat samkrat v življenju!!
Tadej
premal fotk.
kvaj zdej to.
a toje turizm.
dva falusa pa kafe!
Sarajevo rulz! Kot sem dejal že v prejšnji objavi: ‘Sarajevo - pa pejmo spet…’
tadej: hm, veš kako je. povojnih zamer in delitev jaz osebno nisem čutila. po deljenju po predelih sem spraševala, pa so govorili, da tega ni. naj bi bilo tako, da so srbi na obrobju hribov (iz vojne, ko so iz vrha hribov, ki obkoljujejo sarajevo, metali granate oz. nekako tako), vendar mi tam tega niso glih potrdili. dejstvo je, da so povojni konflikti vidni izven mesta bolj kot v njem. v samem sarajevu nisem začutila niti trohnice tega, kar sem čutila na poti tja in nazaj čez bosno. če greš tja, pojdi vsekakor z avtom. dol sem prisla obakrat cis pretresena. dejstvo je, da si bosna od te vojne še dolgo ne bo opomogla; nekateri so mi celo rekli, da v to sploh ne verjamejo in da bo prišlo prej do razpada kot do enotnosti. rane so prehude, so rekli. drugače pa so ljudje neznansko prijazni, sploh nisem mogla dojemati. za primer bi dala neko gospo, ko smo šli na avtobus: kolega, ki je sedel zraven mene, je šel ven vprašat, gdaj gremo, tako, da se je njegov stol spraznil. avtobus pa nafilan do konca. no, pride nek gospod zraven in prijazno vpraša, če je zasedeno. jaz seveda v šoku, ker me je negdo nagovoril, in raztresena, ker nisem dojela vprašanja, sem samo zblojeno gledala. no, pa je nasproti sedeča gospa hitela razlagati, kako je stol zaseden, ker imam jaz kolega, ki je samo nekaj skocil iz avtobusa vprašat in da pride nazaj in gor in dol in vse. in gospod ves prijazen nazaj, da okj, ni panike, in se je šu ves vesel gužvat v nabito poln bus. da je kaj takega možno, si sploh nisem predstavljala. pri nas bi se prva babica usedla direkt na mojo tasko, ki je domovala na stolu v času kolegove odsotnosti. res nenavadno
gdaj gremo spet?
trik: če te kej zanima, boš vprašu kokr je vprašu tadej. js ne delam fotoreportaz
madawake: mhm