Sarajevo - pa pejmo spet…
Published 02.04.2008 by kai
Sicer ne maram teh treh pikic na koncu stavkov, ki sem jih dala v naslov posta, vendar nekako preveč pašejo, da bi jih izpustila. Pašejo mojemu počutju ob misli na ponovni odhod v Sarajevo, ki se utegne zgoditi v petek popoldne.
Prvič v življenju sem šla v Sarajevo slaba dva tedna nazaj. Na poroko, prav tako prvič v življenju, ker se moji prijatelji in sorodniki nekako ne poročajo. Dogodkov tam ne bom obnavljala, to govorim samo zaradi sledečega.
V Sarajevu naj bi si nabrala materiala za pesnikovanje. Ker smo s klubom že nekaj časa planirali literarni večer v Sarajevu, sem rabila material, ki ga bom dol predstavljala. In tu se je pokazal prvi problem.
Moji vtisi o Sarajevu to bili procentualno taki: 80% fino fajn, 20% hočem domov in nikoli nazaj. Ker sem človek in ker sem komaj začela spet živeti ljubljansko, so od prihoda moje misli prepravljali samo negativni procenti. Še vedno jih, če sem iskrena.
Tema za pesmi, ki jih bomo v Sarajevu prebirali, je medkulturni dialog oz. evroorientacije. Tega ne pišem, nikoli nisem pisala. O tem. Ne. Bedna tema za poezijo. Ne da se spraviti tega v pesem, v verze. Sploh se ne bom poglabljala v razlago, ker je brezveze razlagati. Tisti, ki piše, to ve, tisti, ki ne piše, z razlago ne bo vedel več kot ve zdaj.
Skratka; pesmi sem spacala skupaj. Nekaterim, ki so jih prebrali, so celo všeč. Nekateri so rekli, da se vidi, da to ni moja tema. Odziv bomo videli v Sarajevu.
Pesmi se zdaj učim brati bosansko. Ne, ne znam govoriti bosanščine. Ne znam in ne razumem. Se trudim, pa skoraj nič ne pomaga. Branje je lažje, ker je pač stvar napisana in ne improviziram. Zafrkava me izgovorjava. Pesmi moram namreč brati v obeh jezikih.
Pa to še ni nič. Poleg težav, ki jih imam sama s seboj zaradi Sarajeva, se name prenašajo še druge. Nekdo boleha, nekdo si želi bolehati, ostali se ne morejo zmeniti kdaj grejo tja in kdaj nazaj in vsi gledajo mene, da jim povem, čeprav tja ne grem z njimi. Iz tega se je izvalil en strašen kokošnjak zmede. Rok za oddajo pesmi je minil, vendar jih naš diplomat v Sarajevu še vedno ni prejel kompletno.
In potem bom prišla dol in se me bo spet gledalo postrani, ker še vedno (uau, imela sem dva tedna časa) ne znam bosansko. Vedno težje se pripravljam do tega, da grem v petek na pot. Sita sem že vsega. Lepo je, da me vsi okoli zadnje dva tedna učijo bosansko, vendar je hkrati to pritisk name, ker vsi znajo, jaz pa ne. Ne vem, zakaj tega jezika kar ne morem absorbirati. Kjub Edi in Frenkieju.
In ko bom prispela v Sarajevo do dolgi in dolgočasni vožnji, bom ne glede na uro šla na pivo z našim diplomatom. Trenutno se mi zdi, da je to sploh edina pozitivna točka na tokratnem sarajevskem obzorju.
Filed under Vsakdan in njegá dojemanje, MKDSP
Sarajevo Rulz! ARU!
Razumem te. Preveč vsega. Pa naj bi blo zabavno, če je pisanje pesmi tisti jezik, s katerem ti izražaš tisto “nekaj” … kar je pač tko težko izrazit
.
Mal mi je sporna ideja, da ti nekdo določi temo pisanja. Ti pišeš pesmi zato, ker jih MORAŠ pisati. Ker jih pač pišeš. To si ti, to je TVOJ jezik. Kako lahko po tej logiki pišeš o temah, ki so “zunaj” tebe. Ki se jih pač nekdo spomne? Kar nastane ni zares tvoje … ne more bit.
Razmišljam o tem, ker je pri meni podobno - s tem, da jaz rišem oz. slikam. Se najde oseba: “Dej mi nariš neki za na steno v dnevni … mam modro zofo s takimi roza flekci …” In take slike od mene gotovo ne dobi. To dojamem kot poseganje v svobodo. Sej lahko se silim in pacam - pa ne gre.
Tja, od koder prihaja moja potreba po izražanju, ustvarjalna energija etc., pač nikogar ne spustim. Intuitivno. Ker je tisto SAMO moje.
Izlet v Sarajevo je že samo po sebi neki … drugačnega. (neumesna: js očitno zelooo rada uporabljam tri pikce (…) - sm d ne pride do kratkega stika v komunikaciji
)
Nekaj, kar se ti lih ne dogaja vsak dan. Jebeš pričakovanja pa omejevanje s strani vseh ostalih … pa jezik tud - tok k zanš, je zate velik. Tja pejt kot ti, pa išči in glej tisto, kar pritegne tvojo pozornost - pa uživi. Jebeš vse drugo!!
V SARAJEVO GREŠ! Nej bo ta izlet samo tvoj.
Tri pikice …
Morm napisat, saj veš zakaj, zart mejla
No na kratko, tri pike mislim da se jim reče tropičje, so nestično ločilo kar pomeni da po tem ko jih hočeš napisat pred njimi sledi presledek, toj to, pravopis oz. že Toporišič je tako dejal. Več se mi pa ne da
Sem zmatran in bolan.
Uzivej
oj! (najprej pozdrav iz Irske!)
ker vem, da so ti ze ostali svetovali, pa komentirali pa vse to…
jz ti sam recm, privosci si baklave tm dol, ker so res dobre!
tropičje je lahk tudi stično ločilo, John. tc, tc. pa pred nečem bolj težko sledi nekaj. sledi lahko le ZA. alpa zasledi. v zasedi.
no, kaji pa je že med baklavami in pitami. in glede na to, da se nič ne javi, nejbrš še kar uživlje. upljem.
brez gnarja upljem ne niti čez cesto.
ja tisto z sledi zasledi predsledi sm se zastrikal … priznam ; )
tropičje ni nikoli stično! oz. pokazi mi pravilo kjer naj bi to lahko bilo, hvala
okj delno recimo da imas prav …
Enodelno tripičje je lahko stično ali nestično ločilo:
* nestično ločilo, kadar zaznamuje nedokončano misel ali spremembo skladenjskega naklona (Tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti …),
* stično ločilo, kadar zaznamuje nedokončano besedo (Razjezil sem se nad Wikipe…).
se pravi je nestično razn ce je nedokoncana beseda vendar tega drugega prakticno ne uporablja noben … vsaj jaz nism še videl tega
tko da v tem primeru tu zgoraj je definitivno za “spet (presledek) nato pa …
spet …
;)
nemejebatejga
jas skos uporabljam drugega! no, mogla bi ga. pozabim na pikce.
skos uporabljas drugega? kk to misls? ko pises ne napises do konca? to je weird … se prab bi tko pisala
kdaj se kaj vi… a si kej dobre vo… kdo pa se tko pise? ahja, uredu sj itak use veste in mate pri vsem prav! dost mam
ja, naprimer:
jest sm l
ab r?
recimo. res sicer ne govorim z vsemi tko.
gdo use ve? kaj se razburjaš al kaj? jezus. še dobr da maš dost! eni nimajo dost. naprimer utroc u afriki.
dost mam prepiranja … nobenga sarkazma ni potrebnega tu, ne vrjamem da v zbornem jeziku uporabljas stično tropičje, ampak Ok.
Dear John,
lol.
jaz se ne prepiram, tko da fajn če se tut ti ne boš. ma kaj ti pa je. *živčki živčki tigucigumigu*
pa še rekla sem da pozabm pikce, k bi jih mogla dat. hehe. ti si pa nekje očitno prebral, da pišem tropičje v zbornem jeziku.
Well written article.