The depths of ma mind

pa pišem vam gospod predsednik
ker se moje pesniško izražanje
bliža političnemu dnu
mogoče zadnji čas je že, da uvedem
svojo idejo demokracije
ker vaša je na psu
no, vsaj predstavim jo lahko
če že njena uvedba ne bo mogoča
nadaljnih tisoč let
ker kaj je demokracija zame
se sploh ne splača vprašati
da gospod predsednik
ne govorim iz sna
ne govorim iz besa, ampak iz tam
kamor že dolgo niste gledali
iz srca
ne politika me res zanima
kot zanima me vaš staž
staž ki dala sem mu glas
in igrala vsem na vest da vam ga dajo
ker sem mislila pomembnost!
da bi ne prevzel drug mesta
ki pripada vam in meni zraven
ki vam zvesta sem kot pes
ki poslušam vas in kimam vsem ostalim
da vaša beseda sveta je in prava

majejo se vaša tla
ki postlala sva jih s svojo strjeno krvjo
in naredila zasnove za vse
za štart, poteg, prilizovanje
za društvo, organizacijo, državo in za svet
majejo se vaša tla in jaz se majem z vami
zalučali so kamen vame
pa kakšen kamen, skalo so poslali
da bi strla me na mestu
in mi vzela ves vpliv;
še dobro moj gospod predsednik
da ste me izurili za to
da udarce namesto vas sprejemam
in vas ščitim z lastno kožo
in obrambnim mehanizmom
vas ni skala doletela
ne vas nič ne oplavi
jaz pa modra po telesu
in že sama misel me boli
to je vaša demokracija
in vaše te ideje
moja kri pa tista ki se jo pretaka
neusmiljeno iz žile v rumeno kanto za smeti
to je za njih in vas demokracija in
dobronamerno ločeni odpadki
to je tisto za kar ste se bojevali
in zakaj sem dihala vašo sled
vendar zdaj mi energije primankuje
moja zavest postaja plehka in je skorajda več ni
odrekli ste ideologijo in pozabili vaš namen
pozabili smo na kulturo, pozabili na promet
in vse ostale spektre kamor smo usmerjali svoj jaz
da naš namen se je spremenil
in da denar da delu svoj vidik
zamenjali ste čar gospod predsednik
in jaz edina ob tem’ trpim

zato slovesa moj gospod predsednik
ne jemljite k srcu preveč močno
ideologije namreč ne zanikam z vami
temveč boječe, a trdno stojim za njo
politika je jaz in jaz sem ona
in zdaj diham njen pomen in njeno moč
vaša postava le pojenja in izginja izpred oči
ker bolečine so prehude
in odhod edina možnost se mi zdi

pa nikar jokavo ne glejte v svoj svet
ker me zraven ni da bi brisala vam solze
vem da bodo težke
in da bol bo huda prve dni
a ne zamerite predsednik
čas da vas zapustim je skrajni
moram iti zdaj na svoje
in pokazati kaj izkušnja me uči
izkušnja z vami, našimi in vsem ostalim
kar na njej lahko gradim

in obljubljam vam, predsednik
da pozabila vas ne bom
potegnili revo ste iz nič
jo preobrazili in spremenili
revo
ki zdaj se vneto klanja ji
hudič

drugačen vonj
ti dajejo iste stvari

jaz voham
živčnost, pričakovanje, nevednost,
nerodnost in strast

ti vohaš
zabavo

vidiš
sem ti rekla
druga steklenica vina bi
morala ostati zaprta

me po slabi uri na šihtu peče grlo. Pa še oči se mi solzijo.

Le kako bom zdržala do konca? Zakaj en teden ležanja ni dovolj za eno navadno virozo? Mogoče se bom vdala v usodo in šla po antibiotike. Mogoče pa sploh ni ena navadna viroza.

razbohotena v svoji moči
pozabljam na neizbežni zaton

oprijemam se rokavov
ki se mi ponujajo naključno
držim jih, se jih oklepam
oni vejo, oni znajo  …

a za sekundo na vsakega pozabim
ponesreči
mi pobegnejo iz rok
prehitra sem
in blago je prespolzko

pa se oprimem naslednjega rokava
ki mi ga ponuja drug
in spet
in spet
in spet

ne vem
koliko rokavov sem držala
in koliko sem jih po svoji volji
pustila za sabo

razbohotena v svoji moči
pozabljam na neizbežni zaton

daj izusti že
kaj čakaš
odpri pesjak
da prosto skočijo
psi, ki jih skrivaš za bodičasto ograjo
in steklenim zidom;
da zalajajo in zabesnijo
z močjo vulkana
ki ti rohni pod kožo
in komaj čaka na izbruh

daj izusti že
kaj čakaš
masko bi moral sneti
ko je prišla pomlad
in je ne nositi celo leto
no, leto
več pomladi je šlo mimo
in maska je ostala
fiksirana in zarasla
pozitivna
gleda na svet podtalno
zvito in načrtovano

pronicaš skozi rahlo zemljo
v svet
gledam tvoje kaplje
ki postajajo vodomet
in ciljaš vame
kmalu sem s tabo prepojena
z zaprtimi očmi
tvoj načrt
je bil
da me gledaš pronicljivo
v časovnem zaporedju
da me prežameš in zasvojiš

zdaj sem zapeljana
čutim te z vsakim dihom bolj
pečeš me, mi uničuješ pljuča
in slabiš mi kri
gledam s tvojimi očmi
in mislim tvoje nesramne misli

zato izusti že
kaj čakaš
spusti se nazaj v tla
nimaš več ničesar
izgubila sva
oba

Nazaj, živa, zdrava, neprespana in mozoljava. Kajenje res škoduje, če preveč zadržuješ v prostorih, kjer se ga lahko uprizarja brez kazni.

Bilo je fenomenalno. Res.

Pila sem tole:

In to tuki:

In gledala tole:

In tole:

Bilo je super.

Sicer ne maram teh treh pikic na koncu stavkov, ki sem jih dala v naslov posta, vendar nekako preveč pašejo, da bi jih izpustila. Pašejo mojemu počutju ob misli na ponovni odhod v Sarajevo, ki se utegne zgoditi v petek popoldne.

Prvič v življenju sem šla v Sarajevo slaba dva tedna nazaj. Na poroko, prav tako prvič v življenju, ker se moji prijatelji in sorodniki nekako ne poročajo. Dogodkov tam ne bom obnavljala, to govorim samo zaradi sledečega.

V Sarajevu naj bi si nabrala materiala za pesnikovanje. Ker smo s klubom že nekaj časa planirali literarni večer v Sarajevu, sem rabila material, ki ga bom dol predstavljala. In tu se je pokazal prvi problem.

Moji vtisi o Sarajevu to bili procentualno taki: 80% fino fajn, 20% hočem domov in nikoli nazaj. Ker sem človek in ker sem komaj začela spet živeti ljubljansko, so od prihoda moje misli prepravljali samo negativni procenti. Še vedno jih, če sem iskrena.

Tema za pesmi, ki jih bomo v Sarajevu prebirali, je medkulturni dialog oz. evroorientacije. Tega ne pišem, nikoli nisem pisala. O tem. Ne. Bedna tema za poezijo. Ne da se spraviti tega v pesem, v verze. Sploh se ne bom poglabljala v razlago, ker je brezveze razlagati. Tisti, ki piše, to ve, tisti, ki ne piše, z razlago ne bo vedel več kot ve zdaj.

Skratka; pesmi sem spacala skupaj. Nekaterim, ki so jih prebrali, so celo všeč. Nekateri so rekli, da se vidi, da to ni moja tema. Odziv bomo videli v Sarajevu.

Pesmi se zdaj učim brati bosansko. Ne, ne znam govoriti bosanščine. Ne znam in ne razumem. Se trudim, pa skoraj nič ne pomaga. Branje je lažje, ker je pač stvar napisana in ne improviziram. Zafrkava me izgovorjava. Pesmi moram namreč brati v obeh jezikih.

Pa to še ni nič. Poleg težav, ki jih imam sama s seboj zaradi Sarajeva, se name prenašajo še druge. Nekdo boleha, nekdo si želi bolehati, ostali se ne morejo zmeniti kdaj grejo tja in kdaj nazaj in vsi gledajo mene, da jim povem, čeprav tja ne grem z njimi. Iz tega se je  izvalil en strašen kokošnjak zmede. Rok za oddajo pesmi je minil, vendar jih naš diplomat v Sarajevu še vedno ni prejel kompletno.

In potem bom prišla dol in se me bo spet gledalo postrani, ker še vedno (uau, imela sem dva tedna časa) ne znam bosansko. Vedno težje se pripravljam do tega, da grem v petek na pot. Sita sem že vsega. Lepo je, da me vsi okoli zadnje dva tedna učijo bosansko, vendar je hkrati to pritisk name, ker vsi znajo, jaz pa ne. Ne vem, zakaj tega jezika kar ne morem absorbirati. Kjub Edi in Frenkieju.

In ko bom prispela v Sarajevo do dolgi in dolgočasni vožnji, bom ne glede na uro šla na pivo z našim diplomatom. Trenutno se mi zdi, da je to sploh edina pozitivna točka na tokratnem sarajevskem obzorju.