Male nevroze
Published 16.03.2008 by kai
Jih imam kar nekaj. Najbrž se niti ne bom spomnila vseh, najbrž vse, ki se jih bom spomnila, niti niso nevroze oziroma sem jih za take napačno ocenila. Morda bi bilo bolje, da bi post naslovila kot ‘male živčnosti’, vendar se nevroze lepše slišijo. Pač.
Naprej bi omenila odprta vrata. Vrata v naši dnevni sobi morajo biti nujno zaprta, ko sem na kavču, v kuhinji ali v jedilnem kotu. Najbolj me iztiri (da, iztiri je prava beseda za posledice), če mimoidoči človek ne zapre vrat za sabo. Posledice mojega iztirjanja so jasne: iz kavča, kuhinje ali jedilnega kota se v hipu zganem in vrata zaprem (kar pomeni tudi do dvajsetkrat na en film). Hkrati sem pa tečna in zajedljiva in to občutijo mimoidoči. Zanimivo je to, da vedno začutim, da so vrata odprta, tudi če vanje ne gledam oziroma sem celo v sosednji sobi.
Ko smo imeli še zelo star kavč, ki je imel blazine za sedalo, ki se jih je dalo sneti, sem bila vedno živčna, če te niso bile poravnane. Ko smo imeli naslednji kavč, ki je imel blazinasto prevleko, sem prav tako podzavestno zadevo popravljala. In če tega nisem mogla (v primeru obiskov, ki niso znali sedeti zravnano na kavču), sem raje zapustila sobo. Vedno.
Ko se spravim, da si skuham (in ne samo scvrem, kar počnem zadnje čase zaradi pomanjkanja nujno potrebnih minut) kosilo ali naredim zajtrk ali kavo, znorim, če se mi okoli po kuhinji kdorkoli motovili. Iz tega razloga tudi vstajam malce prej, kot bi bilo potrebno, da vsi še spijo in imam prosto in nemoteno pot pri svojih kuhinjskih operacijah.
Spim vedno na hrbtu, ker mi tako za njega ne more priti nič, razen če zvrta luknjo v posteljo, kar pa bi me vsekakor zbudilo. Doma vedno tečem po stopnicah, če za sabo nekoga slišim, da gre isto pot kot jaz. Hrbet je moja občutljiva stran.
Med vožnjo z avtom, ko ne vozim jaz, si vedno predstavljam, da preskakujemo obcestne svetilke. To počnem že odkar pomnim in ne morem nehati. No, saj tudi nisem resno probala. Med vožnjo me prav tako iztiri premajhna razdalja med avtomobili. Znorim, skačem, bežim iz avta.
Med govorjenjem se me ne sme prekinjati z neumesnimi izjavami. Takrat skoraj zadavim motnjo. No, tega se bom glede na mojo prihodnost najprej morala znebili.
Ker sem vedno nadvse cenila spomin in pozorno poslušanje, me to, da si mojega mnenja ne zapomnejo ali zgrešijo njegov pomen. Znorim. Sem spada morda tudi bolestna živčnost, ko nekdo ne razume tistega, kar sem napisala.
TV. Še ne spremenim iz reklam nekam drugam, naj tega ne počnejo mimoidoči.
Ostalo dopišem, ko se spomnim. Ne, ni še konec.
Filed under Vsakdan in njegá dojemanje
Uhhh
:)
:D
js tud začutim odprta vrata! Sam me ne motjo tolk. Pa eno podobno finto mam, kot ti s svetilkami, sam da niso nujno svetilke, ampak prekinitve. Kakršnekoli pač, lahko tud črte na cesti.
ti s kuhinjo, jaz s kopalnico. zjutraj me nben nesme zmott (berite mati) kar rdeče pikce dobim če me zmoti oz. če je v kopalnici ko pridem do nje.
glede spanja. glava mora biti vedno obrnjena tako da vidim vrata, najbolje da je glava obrnjena k vratom (da je vse pod kontrolo)
za napačno interpretacijo razlage se opravičujem. malo drugače si interpretiram kot ostali.
pa še ena čisto xy zadeva. če režem na salamoreznici vedno odrežem sodo število rezin s tem, da moram zadnjo obvezno pojem.
jaz se moram pa vsako jutro prekrizat predn vstanem!
:)
Ta tematika me spominja na film Sex, lies & videotapes … Na začetku Ann (glavna oseba) opisuje, kako občuti blazno tesnobo, ko opazuje moža, ki nese smeti v smetnjak - dobi občutek, da smetnjak proizvaja vedno nove količine smeti, ki padajo vse okoli in jim ni in ni konca …
Bistvo te tesnobe pa je podzavseteni odpor proti možu (ki jo vara) …. ful dobr film.
Se pa človek zamisli, zakaj ga določene stvari delajo živčnega. Zanimivo bi bilo opazovat svoje misli - kaj je resničen razlog, naše živčnosti. Ker - če bi vedeli za vzrok, bi ga lahko tud preprečili … Svet brez živčnosti bi bil tkooo lep:)
Aja, pa še mini komentar na tisto “napačno” interpretacijo.
Ljudje smo tkooo različni, vsak dojema na svoj način in nemogoče je, da nekdo razume točno tako, kot misliš. Tud jaz mam podoben problem, sm se pa naučila to sprejemat - tko pridobiš kakšno novo perspektivo na samega sebe. Je pa tud res, da zato veliko bolj kompliciram (kar pomen, da se razpišem na dolgo in široko, da bom ja pravilno razumljena) …
hmmm…bom kr nehala
Oprosti za zamudo, ampak a veš, da sem že dolgo časa nazaj planiral objavo, katero sem mislil nasloviti “O mojih sekiranjih za nepomebne stvari” (no, sej enkrat se jo bom le spravil spisati do konca), skratka v njej bi pisal o mojih sekiranjih za malenkosti oz. za popolnoma nepomembne stvari, kar je nekako podobno tvojim male nevrozam…
Tadej