The depths of ma mind

Do mojih ušes je nekaj dni nazaj prišla informacija, da se v BiH lahko potuje tudi samo z osebno izkaznico. Ker seveda temu nisem verjela, sem povpraševala ljudi na poti v Sarajevo, če je to res. Ker so bili odgovori negativni, sem vklopila svoje možgane in si rekla: seveda, da ne moreš prečkati meje z BiH z osebno. Z osebno izkaznico lahko prečkaš meje med državami članicami EU, Švico in Hrvaško. Ko sem danes - za vsak slučaj - še brskala po internetu, ker naš predsednik potnega lista ni mislil iti delati kljub temu, da gremo v Sarajevo naslednji petek, in kljub temu, da se vstop v BiH brez potnega lista zdi nelogičen. Seveda nisem verjela našemu predsedniku, ko je rekel, da so mu informacijo podali tudi na slovenskem konzulatu v Bosni in na ministrstvu na zunanje zadeve in na upravni enoti.

Na internetu sem našla naslednje:

Slovenski državljan lahko z veljavno osebno izkaznico vstopi in prebiva (do 90 dni) v vseh državah Evropske unije, in sicer: Avstrijo, Belgijo, Bolgarijo, Ciper, Češko, Dansko, Estonijo, Finsko, Francijo, Grčijo, Irsko, Italijo, Latvijo, Litvo, Luksemburg, Madžarsko, Malto, Nemčijo, Nizozemsko, Poljsko, Portugalsko, Slovaško, Španijo, Švedsko, Veliko Britanijo, Romunijo in Bolgarijo. Z osebno izkaznico pa lahko državljan Slovenije na podlagi bilateralnih sporazumov potuje tudi na Hrvaško in v Švico. Prav tako se s slovensko osebno izkaznico lahko potuje v Bosno in Hercegovino ter Črno goro.

Ok, za Črno goro sem vedela, da je med poletnimi meseci zaradi turizma dostopna tudi z osebno izkaznico. Za BiH sem pa prvič slišala. Ker še vedno nisem mogla verjeti, sem pisala mejl.

Baje se od februarja lahko prečka mejo Hrvaške in BiH samo z osebno izkaznico. Nikjer ne najdem informacij, ki bi to potrdile. Je to res?

Dobila sem odgovor:

Da, za potovanje v Bosno in Hercegovino zadostuje veljavna osebna izkaznica.

Lep pozdrav!

Direktorat za upravne notranje zadeve Ministrstva za notranje zadeve

Želimo vam prijetno uporabo portala e-uprava še naprej.

Zakaj sem prvič slišala za BiH? Po kateri logiki tega niso obesili na malce večji zvon? Berem časopisje vsak dan, brez izjem (priznam, v Sarajevu pretekli vikend nisem prišla blizu slovenskih novic, vendar se še vedno glodam skozi Dnevnikov objektiv, da nadoknadim zamujeno), nikjer pa nisem te zelo pomembne stvari zasledila. Zakaj mi gre zdaj to tako zelo na živce? Ker sem dva tedna po sprejetju tega bugabuga dokumenta, katerega ime mi je še vedno neznano, šla tudi jaz delat potni list zaradi mojega kratkega dopusta v Sarajevu pretekli vikend. Samo zaradi Sarajeva. Kdo bi sploh pomislil, da se utegne stvar spremeniti? Kdo bi pomislil, da mora prebrskati gugl internet, če se slučajno sme prečkati mejo samo z osebno? Kje dafak je obveščanje državljanov? Kaj dafak je obveščanje državljanov za naše ministrstvo za zunanje zadeve? Zakaj sem mogla plačati DVOJNO fotografiranje za preklet biometrični potni list (in zdaj sem na sliki napol mrtva, jezna, bela in grda), dvakrat hoditi na upravno enoto in seveda tudi plačati nemalo eurov za nekaj, česar v resnici ne rabim?

Ali je morda kdo zasledil to z Bosno v časopisju? Naj mi vrne gnar >:

Jih imam kar nekaj. Najbrž se niti ne bom spomnila vseh, najbrž vse, ki se jih bom spomnila, niti niso nevroze oziroma sem jih za take napačno ocenila. Morda bi bilo bolje, da bi post naslovila kot ‘male živčnosti’, vendar se nevroze lepše slišijo. Pač.

Naprej bi omenila odprta vrata. Vrata v naši dnevni sobi morajo biti nujno zaprta, ko sem na kavču, v kuhinji ali v jedilnem kotu. Najbolj me iztiri (da, iztiri je prava beseda za posledice), če mimoidoči človek ne zapre vrat za sabo. Posledice mojega iztirjanja so jasne: iz kavča, kuhinje ali jedilnega kota se v hipu zganem in vrata zaprem (kar pomeni tudi do dvajsetkrat na en film). Hkrati sem pa tečna in zajedljiva in to občutijo mimoidoči. Zanimivo je to, da vedno začutim, da so vrata odprta, tudi če vanje ne gledam oziroma sem celo v sosednji sobi.

Ko smo imeli še zelo star kavč, ki je imel blazine za sedalo, ki se jih je dalo sneti, sem bila vedno živčna, če te niso bile poravnane. Ko smo imeli naslednji kavč, ki je imel blazinasto prevleko, sem prav tako podzavestno zadevo popravljala. In če tega nisem mogla (v primeru obiskov, ki niso znali sedeti zravnano na kavču), sem raje zapustila sobo. Vedno.

Ko se spravim, da si skuham (in ne samo scvrem, kar počnem zadnje čase zaradi pomanjkanja nujno potrebnih minut) kosilo ali naredim zajtrk ali kavo, znorim, če se mi okoli po kuhinji kdorkoli motovili. Iz tega razloga tudi vstajam malce prej, kot bi bilo potrebno, da vsi še spijo in imam prosto in nemoteno pot pri svojih kuhinjskih operacijah.

Spim vedno na hrbtu, ker mi tako za njega ne more priti nič, razen če zvrta luknjo v posteljo, kar pa bi me vsekakor zbudilo. Doma vedno tečem po stopnicah, če za sabo nekoga slišim, da gre isto pot kot jaz. Hrbet je moja občutljiva stran.

Med vožnjo z avtom, ko ne vozim jaz, si vedno predstavljam, da preskakujemo obcestne svetilke. To počnem že odkar pomnim in ne morem nehati. No, saj tudi nisem resno probala. Med vožnjo me prav tako iztiri premajhna razdalja med avtomobili. Znorim, skačem, bežim iz avta.

Med govorjenjem se me ne sme prekinjati z neumesnimi izjavami. Takrat skoraj zadavim motnjo. No, tega se bom glede na mojo prihodnost najprej morala znebili.

Ker sem vedno nadvse cenila spomin in pozorno poslušanje, me to, da si mojega mnenja ne zapomnejo ali zgrešijo njegov pomen. Znorim. Sem spada morda tudi bolestna živčnost, ko nekdo ne razume tistega, kar sem napisala.

TV. Še ne spremenim iz reklam nekam drugam, naj tega ne počnejo mimoidoči.

Ostalo dopišem, ko se spomnim. Ne, ni še konec.

Misija: rešitev žab. Lokacija: zelena ograja ob Živalskem vrtu. Kdaj: zvečer.

Veselo smo prenašali žabe čez Večno pot in jih verjetno še bomo. Nekateri to počnejo iz dobrega srca, drugi za zabavo, tretji za izobraževanje, vendar vsi radi držimo žabe v rokah (moje so seveda oblečene v rokavice).

To sicer res ni akcija, ki bi imela dolgotrajen učinek, je pa akcija, ko bomo vsaj za eno leto poskrbeli, da ne pride do iztrebljenja. Plus vozniki ne bodo živčni, ker jim ne bodo pred avto skakale uboge kvakice.

Še link na eno izmed medijskih pozornosti. Danes pred nekaj minutami je bila na televiziji tudi falda, ko je govorila o svojih občutkih med držanjem žabe.

Zadnje čase se vžigam za celo vrsto projektov. Gre za projekte kulturne sfere, ki izhajajo iz mojih (in tujih) političnih vzgibov. Seveda je vse še v glavi in skoraj nič na papirjih, vendar mi že razmišljanje o tem vzame mnogo časa. Najbrž zato, ker ne vem, kje začeti; še za izpolnitev prekletega vprašalnika, ki govori samo in edinole o meni in dopušča precej maneverskega političnega prostora glede odgovorov, sem rabila več kot en teden.

Mislim, da rabim kompletno reorganizacijo svojega delovnega urnika. Ne vem, kako ta problem rešiti, ker urnika preprosto ne znam preoganizirati.

In zakaj moram najti rešitev? Ker imam edinstveno priložnost. Edinstvena kot zelo-verjetno-se-ne-bo-več-nikoli-ponovila. In na to priložnost se prežala in prežala in zdaj je čas, da se izkažem.

Kaj mi je storiti? :/

skačem po eni nogi
in delam kroge
razmetani lasje
zavzemajo svoj miljon položajev
moja glava
se giba po ritmu
in kroži v svojih mejah
med skoki
ko se vrtim
se vrti tudi vse okoli mene
skozi napol odprte oči kukam
kukam v svet okoli sebe
poln presenečenih obrazov
znanih
vidim vse ki jih poznam
in vidim kako me gledajo
in še naprej skačem
ker se počutim skakajoče
pa me glejte ljudje
pa se čudite
da se znam sprostiti
da znam gledati na svet vrteče
in da se znam smejati kot včasih
kar glejte
skakala bom
dokler mi ne zmanjka moči za gibanje
mahala bom z rokami
dokler mi ne odpadejo
in smejala se bom,
gibala bom z glavo
ker mi je vseeno
za opazovalce
in ker si med opazovalci ti
ki se mi najbolj smejiš
me še bolj podžiga moja vest
da zdaj je čas
zdaj je višek eksperimenta
zdaj sem jaz tu
ki sem sproščena
in se ne znam obnašati
in neumno zgledam
in sem lesena
in se ne oziram nate
zdaj si upam

Nedefiniran problem! Včeraj si mi ob vzponu na klanec zatrdila, da imaš prazen akumulator! In pet minut za to tvojo čudno trditvijo sva po uspešnem parkiranju na sredini klanca samo s spuščanjem ročne ugotovile, da si se motila!

Xsarca draga, ti se nikoli ne motiš! Kaj ti je

P.S. V ponedeljek bom tepena.

P.S. 2 Pozabila sem na drugo obletnico bloga! Bila je prejšnji teden! Ojoj!

Tema, ki jo imam na mobitelu, je imela za ozadje neko vejico in neke leteče živali, ki naj bi najbrž bili metulji. Barve lučke med preklopom so se menjavale glede na ozadje - modra, vijolčna, zelena.

Danes sem pogledala na mobitel in ugledala, da je se vejica razrasla. Imela je tudi liste, okoli nje niso več leteli metulji, ampak nekaj drugega, česar nisem znala čisto opredeliti. Listi so bili rjavi, mrtvi. Prav taka je bila lučka v ozadju. Bila je jesen.

Čudo sem pokazala Neži, ki je bila nad pojavom prav tako impresionirana, verjela pa se mi zdi, da mi ni čisto. V službi sem ozadje pokazala Blažu (takrat so bili listi že skoraj odpadli), ki mu pozornosti ni posvečal prav pretirano.

Po štirih urah dela sem na ozadju zagledala zeleno barvo. Listi so bili zeleni kot tudi ozadna lučka. Po ekranu so se podili tisti delčki regrata, ki jih odpihneš iz belih lučk. Seme ali nekaj.

Trenutno je vrhnji list ožgano rjav. Okoli temnega ozadja se podijo kresničke. Na mobitelu imam zelo željeno poletno noč.

Kaj bo jutri? Mogoče požene mogočno drevo.

V zvedavosti komaj čakam.