The depths of ma mind

Čudno je, čudno. Prvič v življenju. Dejansko se nikoli nisem poslavljala na daljši rok.

p.s. - ne, ne mislim na slovo od feta, ker boste zdej vsi klikal iz njegovga bloga

vojsko rabim, vojsko
da postavim obrambni zid
iz ljudi in hladnega orožja
da imam zavetje
za njimi v svoji mali sobi
naj stojijo okoli nje
v multikrogih;
naj bo njihova ideja bran
in naj ta bran bo zame

vojsko rabim, vojsko
da se upre vsem
ki prestopiti bi želeli mejo
mojo mejo, v mojo državo
v mojo sobo in moj svet;
iskrivo vojsko, hitro in razumno
in brez čustev vmes

naj bode moja skrivnost varna
in naj me sama utopi
naj pokaže, če je močna
to močnejša od ljudi
naj bijem svojo borbo sama
in naj vojska jo varuje
vojska, ki kaže naj mi hrbet
in hkrati zastira poglede name

vojsko rabim, vojsko!

Na 14ki dobim sedež ob pol osmih zjutraj, na šihtu sem v 25ih minutah. Celovška je skorajda prazna in se je ne bojim.

Obožujem šolske počitnice.

Včeraj smo na faksu imeli prve vaje iz predmeta Ravnanje z ljudmi v javni upravi. Že sam naslov mi je na začetku leta, ko sem prvič ošvrknila predmetnik, dal vedeti, da gre za pretežno filozofski predmet.

No, te naše vaje. Vse ok, gledali smo filmček. Nekši kao krimič, vsaj v temu smislu so ga delali. Detektiv ugotavlja, zakaj se je določen osebek ubil. S tem namenom v določen hotel povabi vse upravne delavce, ki so imeli na dan samomora stik z samomorilcem. Njegov namen je, da dokaže, da so za smrt odgovorni upravni delavci zaradi svojega obnašanja do njega.

Najlepša cvetka filma je bil glavni, nadvse pameten stavek, ki ga mora upoštevati vsak upravni delavec. Namreč Behavior breeds behavior. Če si do stranke prijazen, bo to vzpodbudilo tudi prijaznost strank do tebe. In seveda obratno - če si do stranke nesramen, bo ona nesramna nazaj.

Film je totalno pranje možganov. To, da je gledanje filma del učnega načrta, mi povzroča dvome, da je kdorkoli od snemalcev filma in njegovih predvajalcev sploh imel kdaj stike s strankami. Morda res kdaj velja to bedasto pravilo, ampak lahko z zanesljivostjo trdim, da v večini primerov ni tako. In lahko mi gladko verjamete.

Ampak vseeno - moram se učiti pravilo, za katerega lahko mirne duše trdim, da je napačno. In to pravilo moram napisati na izpit in stati za njim. Zakaj? (to je retorično vprašanje)

No, vsaj nekoč ga je delala. Še pomnite te čase, ko je nekdo rekel ob 21:00 in takrat tudi dejansko prišel? In ob tem niste bili popolnoma presenečeni, ker je bilo samoumevno, da so ljudje TOČNI? In da se držijo tistega, kar so se poprej zmenili?

Iz dneva v dan se prisilno opominjam, da je to nekoč obstajalo. Da ne bom nikoli pozabila na to. Ker trenutno je v mojem življenju najbolj točen moj delovni čas in naključni voznik avtobusa, ki me pelje v službo. In vsi vemo, kako so oni točni.

Je prav takšen lepotec kot prejšnji. Lep, eleganten in za spremembo zelen.

V nabavo grem v ponedeljek.