The depths of ma mind

Danes ga lovim ob 17:18. In res je poslednji. Za letos, seveda.

Trenutno imam do konca delavnika natanko 30 minut, ki jih izrabljam za brskanje po zakonih in aktih RS. Tako, za zabavo.

Letošnje darilo od firme, kjer delam, nikakor ni primerljivo z malim morjem stvari, ki sem jih dobila v prejšnji službi. Pa tudi oddelkovske večerje nismo imeli. Ampak nekaj pa je. Štrik za kartico in kuli.

Mogoče bo danes večer rahlo bolj drugačen kot ostali. Bom videla.

In kaj si želim v prihodnjem letu? Zmago na volitvah. In isto želim vam, če je vaša zmaga moja zmaga. Drugače pa pač ne.

No, vsekakor si pa najprej želim ujeti poslednji vlak.

Ideja o enotnosti Evropske unije in prostega pretoka ljudi.

Za preprosto ljudstvo to pomeni nič več čakanja na mejah. Za trg pomeni nič več omejitev. Super.

Če pozabimo na ilegalne posle, seveda. Zavest, da še tisto bore malo dilerjev, ki so jih dobili na mejnih prehodih, zdaj ne bo več zasačenih, me spravlja v slabo voljo. Kaj ti pomaga skupna baza kriminalcev, če ni več tistih tečnob na mejah, ki bi voznike pogledali v obraz?

Bržkone si vsak po nekaj urah dela zaželi čokolado. In ker delam v firmi, ki je opremljena z meni dosegljivimi petimi avtomati s hrano, sem nabrala zadnje nežke. Njihova vsota je bila točno 90 centov, česar sem se res poveselila, ker s tem dobim dve Lion čokoladi.

Na čikpavzi sem se napotila do prvega avtomata, ki je sicer vseboval Lion čokolado, ampak mi je bilo vzdušje okoli njega nedomače in nesigurno, zato sem šla raje dve nadstropji nižje. V avtomatu, ki vrača denar, se Lion čokolada ni nahajala. Ker nisem rabila vračila, sem šla raje do avtomata, za katerega vem, da ima Lion čokolado, ker ga ves čas svojega čikovanja na šihtu gledam skozi šipo.

Elegantno sem nahranila avtomat, upajoč, da me nahrani nazaj.

Pa me ni.

In po čakanju, da njegovo nereagiranje mine, dočakam, da njegovo nereagiranje mine. Samo kaj, ker je bil čas njegovega nereagiranja enak času, ki sem ga imela za izbiro hrane. Potem denarja ni več zaznal.

Zadnje nežke za mojo željo po čokoladi zdaj čepijo v avtomatu, ki si jih res ne zasluži. Drugič bom šla raje na tega, ki ima okoli sebe slabo atmosfero. Lion je le Lion.

Stranka iz Koroške je navsezgodaj zaduhovičila.

Po neuspešnem iskanju neke firme na določenem naslovu: ‘’Kaj pa imate prijavljeno na Šmartinski 152?'’

Za nevedne duše: na Šmartinski 152 je prijavljen celoten BTC.

Danes sem peljala Gašperjevo Silver bullet na svež zrak v Stegne. Moja fiksna ideja o luksuznem potovanju se je skoraj končala tragično.

Srečno sem vozila, Silver bullet je prepevala z Robbiejevim glasom. No, prišla sem čez križišče, kjer se lahko gre proti avtocesti. Potem Večna postane ravna in pregledna. Nasproti se je vozil traktor, za njim pa kolona nestrpnih voznikov.

En od teh nestrpnih voznikov se je na tej pregledni ravnini odločil za prehitevanje, čeprav:
- ni bil v vrsti za traktorjem niti med prvimi petimi, temveč je bil skoraj čisto zadnji,
- sem mu nasproti vozila jaz (z zmerno hitrostjo in Robbijem).

Ker je imel še celo prekleto kolono za prehitet, je seveda stopil na gas. Oddaljena od njega sem bila čisto malo že pri začetku prehitevanja, zato je že njegov prvi korak bil totalno idiotski. Sploh je pa idiotsko pospeševal namesto da bi preprosto pritisnil bremzo (razdalja od zadnjega v koloni do njega je bila bistveno manjša kot razdalja med traktorjem in njem).

Skratka, stvar se je odvila tako, da sem bremzala na polno, en kranjčan za mano tudi, nestrpni voznik pa je tri metre pred mano švignil na svoj pas.

Tresti sem se začela šele ob prihodu v Stegne.

Bi nestrpni voznik plačal moj pogreb in popravilo Silver bullet?