In govori mi glas razuma
Published 06.11.2007 by kai
Dnevi so taki, da težko prenašam sama sebe. Da, dnevi so taki. Nisem jaz, temveč so dnevi. So sicer polni druženja in komuniciranja, ampak to ni vse; cele dneve se pretvarjam in se delam prisiljeno prijazno z vsemi, da me od nasmihanja bolijo vse obrazne mišice. In res, počasi se mi že kdaj nakrhajo živci in pripomnim kakšno mastno in zajedljivo, vendar se vedno ustavim preden izbruhnem v svoj plaz mnenj in dopovedovanj. Raje ne, si rečem. In tako sem vsak dan naravnost bebava, bebavo prijazno avtomatsko naklonjena vsem. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje zagovarjala svoje mnenje tako goreče, kot sem ga vedno poprej; odštevam seveda konkretna predavanja o politiki, ker so predavanja in ne prepir, dopovedovanje nekaterih dejstev ali preprosto samo izražanje nestrinjanja.
Čutim, da nekaj ni v redu z mano, in za to krivim samo to prisiljeno prijaznost. Vem, da moram ostati prijazna, ker alternative ne vidim; v službi sploh ne pride vpoštev karkoli drugega, na faksu pa si tvegati preprosto ne upam. Zato se v prostem času, ki mi ga ostane bore malo, zelo težko sprostim. Zvečer, ko se usedem s prijatelji za mizo in si odprem pivo, me spodnaša od teže dneva, ki mi obremenjuje ramena. In sploh se ne smejim več sproščeno. In ponoči moteno spim, sploh se ne naspim; prejšnji vikend se mi je zgodilo, da sem spala celih 14,5 ur. V kosu. In ko sem se zbudila, sem bila normalna; nisem bila prenaspana niti utrujena, kakor sem vedno po daljšem spancu. Dejansko sem ta spanec smrtno potrebovala za funkcioniranje. In krivim - spet - to prekleto prisiljeno prijaznost.
Veste, kaj res iskreno pogrešam? Tisto brezskrbno poležavanje v dvoje v deževnem jutru. In spontan smeh. In občutek zadovoljstva. Ah.
Zdaj pa postavljam vprašanje vam, dragi bralci. Ste kdaj pomislili, s katerimi ljudmi se družite (ste prijazni in komunikativni) zato, ker so vam všeč, in s kolikimi zaradi slabe vesti, potrebe, nuje, obligacije, nekakšnega vračila, usluge, koristi? Ko sem začela jaz o tem razmišljati, sem ugotovila, da je moje življenje polno ljudi, s katerimi sem prisiljena držati prijazne kontakte zavoljo različnih organizacij in podjetij, ki jim krojim ali oni meni vsakdan.
Filed under Kratka proza, Vsakdan in njegá dojemanje
jas se iz principa druzim samo z vsecnimi:@
Jaz probam bit cimbolj vljuden do vseh, ne glede na to kaj so, kje so … Ne rata vedno sicer, ampak tud ce je treba kej (al pa velik) sranja pozret, naceloma ni panike, ker se bols pocutm glede sebe, da sm sposobn na tak nacin pridt cez doloceno situacijo
katra, ukazujem ti, da se naslednjič za našo mizo popolnoma sprostis!ni ti treba bit prijazna….ti sam uživej, pa tud če potlej ostali trpijo….ne sam res:)
Prijaznost z ljudmi, s katerimi smo v nekih formalnih stikih, je vedno dobrodošla. Če imamo slabe dni, je dobro to ločiti od tistih obveznosti, ki jih imamo v stiku s temi ljudmi, saj nimajo oni pri tem nič in bi bilo nefer, da so priča naši neprijaznosti, ker si pač le te ne zaslužijo (če so seveda sami do nas korektni).
Pri prijateljih pa je drugače..pri njih naj se ne bi pretvarjali. Ker smo s tem po eni strani nefer do njih, po drugi pa do sebe, ker se silimo vesti tako, kot nam ne paše. Lahko si dovolimo biti “slaba družba”, seveda mišljeno karikirano, ali drugače..ni nam treba vedno biti v formi, pa zato ne bomo nič kaj slabši v očeh prijateljev.
Trik: v službi tudi? Se izogibaš tečnim strankam, do katerih moraš biti prijazen, pa ti do tega ni?
BGH: ja, sej to. Ampak js sm v taki situcaiji natanko 600 in večkrat na dan.
katie: sej se trudm :/
morska: mislim, da me nisi prav razumela. Moj problem ni v zadrževanju slabe volje na slab dan (v temu sem postala prekleto dobra), ampak v tem, da je moj cel dan poln prisiljene prijaznost, kar je pripeljalo do tega, da resnicne sploh ne obcutim vec.
ka nej recm.. jst usakmu povem, kar mu gre.. sej se da tut na priazen nacin. pretvarjat se mi pa ne da
Upam da nism med unimi s katerimi moras “Pod neko nujo” bit prjazna;)
Nina: in ce delas na 1188 bos povedala stranki, da je debil, ce je?
John: itk, ti si moj kolega na faxu in stranka na jobu in clan kluba
kai: se pac ne spuscam u taka dela, kjer bi mogla neki prsiljeno bit prjzna.. dokler mi pac to ni nujno.
sej ksn folk je ves aroganten, ko recem, da u kuhni pomivam posodo sam konc koncov pa si o umazani posodi ne morem mislt, da je glupa, ker pac nicesar ni sama kriva
sicer pa ne verjamem, da so tvoje stranke debili, sej ti govorijo, da mas seksi glas pa take
Js se tut ne spravlam na take sihte, dokler ni nujno. In tut stikov s sošolci iz faxa mam samo kokr je nujno. In s klubom.
Seksi glas je bla pa čis prjazna izjava. Sej ga mam. Drugo je, k te pošilja v pizdomaterno.
@kai: Jaz delam v hotelu, kjer vsak misl da je boga za jajca prjel
Uauu, a veš kai, da sem ob branju tele objave ugotovil, da imam v bistvu ful rad take, recimo temu “osebne” objave (seveda ne vsako, ampak pač tako, ki je dobro napisana in predvsem smiselna) in čeprav jaz na svojem blogu v glavnem objavljam bolj t.i. “techy” zadeve, sem pod kategorijo “Osebno” (pa tudi npr. pod “Razmišljanja“, “Splošno” in “Življenje“) tudi samo objavil že kar nekaj objav te vrste; konkretno glej npr. tole objavo, v kateri sem pisal o ljudeh (oz. predvsem mojih prijateljih), ki za neko stvar že kar vnaprej rečejo, da jih ne zanima in pa jasno o tem, kako jaz tega načina/odnosa prav nič ne štekam…
Tadej