The depths of ma mind

Prvič sem prisiljena gledati Našo malo kliniko.

Odziv?

Ne maram.

Bedni so.

Raje brskam po naši zakonodaji (kjer ne najdem nikjer izvršilne klavzule. To je nekaj, kar me mori že kakšen teden).

Je bolj zabavno.

Zavoljo tebe se mi za kolokvij v sredo skorajda ni treba učiti! Ker že vse znam! Ker sem vso snov absorbirala med tvojimi potezami, s katerimi se nisem strinjala! Ker sem zavoljo tebe spet vzela v roke ustavo RS in spet zašla na stran Državnega zbora med zakone!

Janša! Hvala ti!

Vsaj nekaj koristnega.

Najprej, da razložim, kot ‘nedeljske volitve’ se v naslovu nanašam na skupek voljenja predsednika in glasovanja na referendumu. Skupno imenovanje zaradi skupnega glasovanja.

Po včerajšnjem opisu pravil iz predčasnih volitev iz prve roke sem se zgrozila. Po pravilih Volilne komisije RS je namreč udeležba na obeh zadevah, volitvah predsednika in glasovanju na referendumu, eno in isto.

Po njihovi super logiki vsak volilec predsednika hoče hkrati glasovati na referendumu in obratno. Torej ob svojem obisku volišča prejmete (in MORATE prejeti) list za obe stvari. Kar je OK, če hočete za obe stvari glasovati. Če pa želite voliti predsednika, referendum pa se vam zdi butast in se ga samega po sebi ne bi udeležili, vam žal ne moram pomagati. Vaša prisotnost na volišču v nedeljo se bo štela kot udeležba na referendumu ne glede na to, da vi glasovati nočete. In ja, v roke vam bodo porinili list z referendumskim vprašanjem, ki se ga nočete dotakniti zaradi totalnega nesmisla celotnega referenduma. In list MORATE vzeti.

V naši ljubi (in meni najdražji) ustavi piše, da ima vsak volilec pasivno in aktivno volilno pravico (pravico voliti in biti voljen), ki vsebuje tudi pravico do udeležbe na državnem in občinskem referendumu. OK. Mislim, da naša Volilna komisija  ne loči med pravico in dolžnostjo.

Moja pravica je, da grem na referendum oddati svoj glas in da se udeležim volitev za predsednika. Hkrati pa je to pravica, da se mi referenduma NI TREBA udeležiti, če se ga nočem. Isto z volitvami. Če nočem voliti predsednika, ga ne bom.

Moja dolžnost bi v tem primeru bila, da se volitev MORAM udeležiti. Prav tako se MORAM udeležiti referenduma. Na srečo pri nas ni te prisile v demokracijo.

Ali pač. Udeležba na predsedniških volitvah bo popolnoma enaka udeležbi na referendumu, ker volilci nimamo izbire. In izbira, dragi moji, je pridobitev demokracije.

Da povzamem, če slučajno nisem bila dovolj jasna. Nedeljske volitve so protiustavne zaradi obveze, da se udeležujemo obeh stvari, četudi bi se hoteli udeležiti samo ene.

Kdo poleg znanih politikov in mene ima še partnerja, ki se v času volitev tako zvesto pojavlja v časopisju?

Nihče!

Mislim, da J. medijsko trenira za moje volitve za prvega moža.

Dnevi so taki, da težko prenašam sama sebe. Da, dnevi so taki. Nisem jaz, temveč so dnevi. So sicer polni druženja in komuniciranja, ampak to ni vse; cele dneve se pretvarjam in se delam prisiljeno prijazno z vsemi, da me od nasmihanja bolijo vse obrazne mišice. In res, počasi se mi že kdaj nakrhajo živci in pripomnim kakšno mastno in zajedljivo, vendar se vedno ustavim preden izbruhnem v svoj plaz mnenj in dopovedovanj. Raje ne, si rečem. In tako sem vsak dan naravnost bebava, bebavo prijazno avtomatsko naklonjena vsem. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje zagovarjala svoje mnenje tako goreče, kot sem ga vedno poprej; odštevam seveda konkretna predavanja o politiki, ker so predavanja in ne prepir, dopovedovanje nekaterih dejstev ali preprosto samo izražanje nestrinjanja.

Čutim, da nekaj ni v redu z mano, in za to krivim samo to prisiljeno prijaznost. Vem, da moram ostati prijazna, ker alternative ne vidim; v službi sploh ne pride vpoštev karkoli drugega, na faksu pa si tvegati preprosto ne upam. Zato se v prostem času, ki mi ga ostane bore malo, zelo težko sprostim. Zvečer, ko se usedem s prijatelji za mizo in si odprem pivo, me spodnaša od teže dneva, ki mi obremenjuje ramena. In sploh se ne smejim več sproščeno. In ponoči moteno spim, sploh se ne naspim; prejšnji vikend se mi je zgodilo, da sem spala celih 14,5 ur. V kosu. In ko sem se zbudila, sem bila normalna; nisem bila prenaspana niti utrujena, kakor sem vedno po daljšem spancu. Dejansko sem ta spanec smrtno potrebovala za funkcioniranje. In krivim - spet - to prekleto prisiljeno prijaznost.

Veste, kaj res iskreno pogrešam? Tisto brezskrbno poležavanje v dvoje v deževnem jutru. In spontan smeh. In občutek zadovoljstva. Ah.

Zdaj pa postavljam vprašanje vam, dragi bralci. Ste kdaj pomislili, s katerimi ljudmi se družite (ste prijazni in komunikativni) zato, ker so vam všeč, in s kolikimi zaradi slabe vesti, potrebe, nuje, obligacije, nekakšnega vračila, usluge, koristi? Ko sem začela jaz o tem razmišljati, sem ugotovila, da je moje življenje polno ljudi, s katerimi sem prisiljena držati prijazne kontakte zavoljo različnih organizacij in podjetij, ki jim krojim ali oni meni vsakdan.

Zdajle mi je na šihtu nek mladenič, ki je klical za neko točilnico, rekel, da imam seksi glas.

Ziher zaradi zabasanega nosu in kašljajočih vzdihov.