The depths of ma mind

V procesu sprejemanja je zakon o ustanovitvi Javne agencije za knjigo. Namen ustanovitve je podpora izdaji, subvencijam, zaloznistvu itd. knjig. Človek si že reče: mogoče bo pa ta vlada le ustanovila kaj koristnega in uporabnega za kulturo! Pa vendar ima tudi ta zakon luknje, ki moteče padajo v oči kot igle.

Luknji sta dve: 6. in 11. člen. Po 6. členu naj bi se - kot je v navadi pri takih organih - ustanovil svet agencije, ki bi jo vodil in odločal. Pač tipično upravno telo. Problem se začne pri sestavi.
Naša vlada vztraja na ustanovitvi zmaja s sedmimi glavami, od katerih bi (na kratko rečeno) štiri glave pripadale vladi oz. ministrstvu za kulturo, ostale tri pa bi bile produkt Društva slovenskih pisateljev, SAZU in Univerze. Kdor ima malo pojma o delovanju takšnih in podobnih organov ve, da je rezultat takšne sestave odločilnega telesa vmešavanje politike na področje kulture, natančneje na področje knjige. DSP se je zakonu upiral skoraj večinoma zaradi tega, vendar ga politika ni upoštevala. Naprotno - oni v njihovi pritožbi ne vidijo smisla in se delajo bebave, ker zakaj pa je slabo, da ima politika večino v kulturni ustanovi? A ni to OK?

Problem 11. člena pa je financiranje. V njem namreč ni določeno, kako se bo agencija sploh financirala. Ves denar, ki naj bi ga dobila, je delež za knjigo ministrstva za kulturo, ki pa je vsako leto manjši. Zakon ne določa, da se Agencija lahko financira samostojno - z donacijami, sponzorji itd. Predlog Društva za sprejetje takega zakona je bil zavrnjen kot predlog glede spremembe 4. člena.

Stvar je jasna. Naslednji teden bo druga obravnava zakona. Kdor se spozna na postopek sprejemanja zakona ve, da je to zadnja možnost, da se zakon spremeni. Ker se ne glede na vse predloge in prošnje ne bo spremenil, smo pisatelji spet potegnili ta kratko.

Informacije, ki sem jih zgoraj napisala, so kratek povzetek včerajšnje tiskovne konference v Društvu slovenskih pisateljev, kjer do včeraj še nisem doživela popolnega soglasja vseh navzočih. Vsi smo se strinjali (prisotni DSPjevci, predstavnika MKDSPja, Študentska založba, Poetikon), da se zakon mora spremeniti v teh dve kritičnih členih, drugače se lahko od pisane besede poslovimo.

Kakor je včeraj rekla Neža Maurer: ljudje se zavejo pomembnosti knjig šele takrat, ko jim jih okupatorji zažgejo. Prepozno.