The depths of ma mind

Mogoče mi bodo zrasle migetalke. Mogoče gre evolucija v to smer, da bodo ljudem pognali dodatni udi, da bodo lahko opravljali vse brez nepotrebnega naprezanja. Mogoče.

Migam namreč na kvadrat. In to 4,2 na kvadrat, kar enači številko 17.64. In če to magično dobljeno številko od še bolj magične 24, dobimo 6.36.

Kaj pomenijo te številke:
4,2 - je številka eurov, ki bi jih rada imela plačanih na uro dela, pa lahko o njih samo sanjam, ker je najvišja možna postavka na moji poziciji 3,75. Hkrati je številka 4,2 tudi število ur, ki jih na dan prebijem na šihtu.
17.64 - je številka hotenih eurov na uro na kvadrat; je število ur, prebitih na dan na šithu na kvadrat; je vsota časa, ko nekaj aktivno počnem na dan.
24 - število ur v dnevu.
6.36 - je odštevek od magične številke 24. Je število ur, ko spim. Na dan.

Pa naj še kdo reče, da življenje ne teče po številkah. Če je že kdaj kdo to rekel, naj se ugrizne v jezik in zardevajoče gleda v tla.

Migetalke pa… ne bi škodile.

prvega članka! Ponos!

Pa bomo nasvidenje zaželeli še ministru za notranje zadeve, zahvala za to pa gre seveda našim Zaresovcem. Sklenili so namreč, da tale fanté Gorazd izpred Globala ne sme zapasti v pozabo brez dodatnih žrtev. Njihove poteze ne bom kritizirala, ker se z njimi popolnoma strinjam. Stvar, ki mi ne gre v glavo, je naslednja.

Vem, da se po takih dogodkih odstavlja ministre. Takih zadev sem se že uspešno navadila. Ne razumem samo tega, kako je odgovornost tega uboja padla na ministra? Ne branim ga, da ne boste morda mislili. Ne maram ga. Zdi se mi nesposoben. In škodljiv. Samo res ne razumem, kako je odgovornost padla nanj? Ker meni osebno se zdi, da je kriva izključno VIP firma, ker je dovoljevala tako nasilje. V notranjo politiko firm pa se notranja politika države načeloma ne vmešava. Ne razumem, samo to je problem In tudi ne vidim rešitve v odstavitvi ministra, ker če zamenjaš glavo, so podrejeni še vedno isti. Pravi ukrep se mi zdi, da za uboj odgovarja morilec + njegov nadrejeni, če pa gremo do ministra, naj odpustijo vse v tej veji; ker se mi res ne zdi, da bo zamenjava ministra spremenila celoten koncept varovalnih družb.

No, mogoče pa. Kdo ve. Bolj, ko sledim, se mi zdi, da vem o politiki vedno manj. In vedno bolj vidim, da nikoli ne gre za ‘prav’ in ‘narobe’, temveč za ’strinjanje’ in ‘nasprotovanje’. Kje sta se pa izgubila ‘prav’ in ‘narobe’, ostaja skrivnost. Pomojem z ukinitvijo materialne menjave.

V procesu sprejemanja je zakon o ustanovitvi Javne agencije za knjigo. Namen ustanovitve je podpora izdaji, subvencijam, zaloznistvu itd. knjig. Človek si že reče: mogoče bo pa ta vlada le ustanovila kaj koristnega in uporabnega za kulturo! Pa vendar ima tudi ta zakon luknje, ki moteče padajo v oči kot igle.

Luknji sta dve: 6. in 11. člen. Po 6. členu naj bi se - kot je v navadi pri takih organih - ustanovil svet agencije, ki bi jo vodil in odločal. Pač tipično upravno telo. Problem se začne pri sestavi.
Naša vlada vztraja na ustanovitvi zmaja s sedmimi glavami, od katerih bi (na kratko rečeno) štiri glave pripadale vladi oz. ministrstvu za kulturo, ostale tri pa bi bile produkt Društva slovenskih pisateljev, SAZU in Univerze. Kdor ima malo pojma o delovanju takšnih in podobnih organov ve, da je rezultat takšne sestave odločilnega telesa vmešavanje politike na področje kulture, natančneje na področje knjige. DSP se je zakonu upiral skoraj večinoma zaradi tega, vendar ga politika ni upoštevala. Naprotno - oni v njihovi pritožbi ne vidijo smisla in se delajo bebave, ker zakaj pa je slabo, da ima politika večino v kulturni ustanovi? A ni to OK?

Problem 11. člena pa je financiranje. V njem namreč ni določeno, kako se bo agencija sploh financirala. Ves denar, ki naj bi ga dobila, je delež za knjigo ministrstva za kulturo, ki pa je vsako leto manjši. Zakon ne določa, da se Agencija lahko financira samostojno - z donacijami, sponzorji itd. Predlog Društva za sprejetje takega zakona je bil zavrnjen kot predlog glede spremembe 4. člena.

Stvar je jasna. Naslednji teden bo druga obravnava zakona. Kdor se spozna na postopek sprejemanja zakona ve, da je to zadnja možnost, da se zakon spremeni. Ker se ne glede na vse predloge in prošnje ne bo spremenil, smo pisatelji spet potegnili ta kratko.

Informacije, ki sem jih zgoraj napisala, so kratek povzetek včerajšnje tiskovne konference v Društvu slovenskih pisateljev, kjer do včeraj še nisem doživela popolnega soglasja vseh navzočih. Vsi smo se strinjali (prisotni DSPjevci, predstavnika MKDSPja, Študentska založba, Poetikon), da se zakon mora spremeniti v teh dve kritičnih členih, drugače se lahko od pisane besede poslovimo.

Kakor je včeraj rekla Neža Maurer: ljudje se zavejo pomembnosti knjig šele takrat, ko jim jih okupatorji zažgejo. Prepozno.

Ja, dragi moji pohači, ste odvisni. In sploh ne odstopam od tega dejstva. Nikakor in nikoli.

Močno sem se zadrževala, da ne bi spet s svojim pisanjem in politično propagando povzročala nemirov in nesporazumov. Sklenila sem, da moje mnenje tako ali tako ne spremeni ničesar in da bodo moji bralci volili kogar pač že bodo - seveda sklepam, da glede na liberalnost mojega bloga ne bodo volili napačnega človeka. Razlogi za in proti so množični, večine verjetno sploh ne vem, tako da jih naštevati tako ali tako nisem imela namena. Ne, pri teh volitvah sem hotela dati mir. Ker sem res prepričana, da nihče pri zdravi pameti ne bo volil drugače. Zakaj sem si premislila, je navedeno na koncu posta.

V Sloveniji sta že od samega njenega nastanka dva kriterija, po katerih volimo desni levičarji:
1. Voli tistega, ki lahko stori najmanj škode.
2. Voli tistega, ki ima največ možnosti za zmago naproti napačnemu kandidatu.

Ker smo pred predsedniškimi volitvami, se moramo soočiti z dejstvom, da predsednik velike škode državi ne more storiti. Njegova funkcija je striktno reprezentativna, izbiro ima samo med opravljanjem le-nje ali pa stagniranjem. Dobro predstavljena je bila Slovenija pod Drnovškovim vodstvom - ne glede na morebitne desničarske bralce se ne da zanikati dejstva, da nas je z njegovo promocijo spoznala velika množica tujih držav. Na kakšen način in kakšno mnenje so si ustvarili o nas, ne bomo razglabljali. Sama sem dobila občutek, da so nam naklonjeni, lahko, da ste vi dobili drug občutek. Dejstvo je, da se je o nas govorilo in to zelo verjetno prvič tako množično po osamosvojitvi. In v tem vidim pozitiven učinek.

Kaj lahko predsednik zaserje pokvari? Praktično ničesar. Lahko ne razglasi zakona (kot ga Drnovšek sprva ni hotel), vendar sledi pravna posledica - predsednika se začne obravnavati pred ustavnim sodiščem, ki seveda ugotovi, da je predsednik deloval protiustavno, ker v ustavi izrecno piše (člen 107), da je predsednikova funkcija razglasitev zakona in ne nasprotovanje. Sankcija je odvzem licence. Drnovšek si je - na svojo in našo srečo - premislil, z začetnim nasprotovanjem pa je ljudem povedal, da se s tem ne strinja. In ničesar drugega ni uspel narediti.

Zdaj izbiramo novega kandidata, ki nas bo uspešno predstavljal navzven. Sama sem se odločila za svojega kandidata na podlagi sledečih dejstev:
- ne želim, da predsednik žali in da je nasploh zafrustriran.
- ne želim, da me reprezentira nekdo, ki o politiki na žalost ne ve še skoraj ničesar.
- ne želim voliti Cerkve.
- ne želim voliti človeka, ki je bil eden izmed provokatorjev glede spora s Hrvaško.
- ne želim voliti nekoga, ki ga podpira iz moje strani popolnoma osovražena stranka, ker to vsekakor ne pomeni ničesar dobrega.
- ne želim voliti nekoga, ki vleče poslansko plačo Evropskega parlamenta, zanj pa ne dela ničesar.
- ne želim voliti človeka, ki se mi gabi.
- volila bom človeka, ki je zgoraj opisanemu najverjetnejša konkurenca.
- volila bom človeka, ki ga podpira moja stranka.

Ne žalim ljudi. Vendar svoje trditve, da samo idioti volijo idiote, ne jemljem kot žaljenje. In je ne bom umaknila. In se o njej ne bom prepirala z drugimi niti jim ne bom dopovedovala. Ker je idiotu dopovedati, da je idiot, nemogoče.

P.S.- še cvetka iz današnjega časopisa: ‘’/…/Volitve so državljanska in še posebej krščanska dolžnost./…/'’ Dnevnik 13.10.2007, stran 18, Vaša pošta, Izjava slovenskih škofov pred predsedniškimi volitvami 2007, o tem, da moramo voliti Peterleta

P.S.2- Volim Türka. 

Ker mi faks seveda NE zapolnjuje delavnika od osmih do štirih in ker sem seveda na tak delavnik zelo zelo ZELO preveč navajena, sem si urnik nabasala še s službo - po dveh letih se namreč vračam na Telekom. Ker mi to seveda ni bilo dovolj, sem pograbila možnost sodelovanja v organizaciji prireditve FUTUR, ki mi vzame več časa s sestanki kot z dejanskim delom. In ker to sploh ni dovolj zame in za moj prevelik prosti čas, začenjam propagando za ponovno kandidaturo za poslovnega sekretarja v MKDSP.

In še vedno ne vem, kaj naj delam. In se dolgočasim. Doma. Na računalniku. Mogoče bom šla pretipkovat zapiske. Ali pa tudi ne. Ne vem. Mogoče bi se ukvarjala z nohti in gledala debilnosti na TVju. Ja, to bom.

Pa naj mi še kdo reče, da nima časa. Časa je vedno dovolj, samo pravilno ga je treba razporediti, kot mi je nekoč rekel Gašper in kot mu nekoč nisem verjela.

Po približno celem življenju sem zamenjala položaj, ki ga zavzemam, ko se zazibljem v spanje! In priznam, da spim približno tako dobro kot dojenček, ki nima krčev! Fenomenalno! Naj razložim potek moje spalne pozicije.

Najprej sem ležala na hrbtu, seveda so okoli glave vedno bile lutke, ki se jih pač še vedno nisem naveličala. Roki sem imela pokrčeni navzven, da so se z dlanmi skoraj dotikale glave; skoraj pravim, ker se dejansko niso, smer proti glavi pa je bila nakazana.

Nato sem se ponavadi v že močnem dremežu (ko padaš v spanje, ampak nisi še čisto tam) obrnila na levi bok. To je pomembno ne zaradi boka, ki se je z leti utrdil, pač pa zato, ker lahko zaspim samo v primeru, da GLEDAM VRATA in da je za mano ZID ali J., ker imam vedno občutek, da me bo nekdo zabodel v hrbet. In ker pač proti samemu dejanju nimam ničesar, ne zaganjam panike, gre samo za to, da če res čuti željo po morjenju in vse, naj vsaj vidim, kdo je. Mislim, da ta strah izvira nekje iz otroštva, zdaj nanj sicer gledam drugače kot s smehom, ampak spim pa še vedno obrnjena proti vratom. Drugače pač ne morem zaspati. Sploh.

In zdaj pride zgodba do preobrata. Mati so zamenjali zavese. Prej sem imela blago rdečebele barve, vzorci kocke. Zdaj imam rumeno mrežo. Zgleda sicer precej bolje, ampak moji problemi s spanjem niso povezani samo z noži in vrati, ampak tudi z soncem in njegovo svetlobo (žarki dosežejo mojo sobo samo med zahajanjem in še to samo zunanjo okensko polico). In zdaj - sonce OH sonce! Če imaš rumene zavese, je soba nenavadno svetlejša. Zato je potreben dodaten ukrep - postavitev glave v senco, ki je okno ne moti. In tako se je zgodila menjava položaja. Zadnje tri noči spim obrnjena v steno! Sicer se moram vsako noč zblojeno prepričevati, da me nihče ne bo zabodel v hrbet, ampak ko se prepričam, spim! In to neznansko dobro!