The depths of ma mind

Danes zaključujem svoje trinajstmesečno delo. V grlu imam cmoke, v ustih pa ledene kocke in bajadere in aftereight, ki sem jih prinesla za poslednjo pogostitev.

Že se mi toži po vsakodnevnem vstajanju ob pol sedmih zjutraj in po popoldanski vožnji z avtobusom pa največji gneči. In po prekomernem delu. In po občasnem idlanjem na gtalku. In branju cosmoforuma. In klepetanju z ženskami v tajništvu. In po različnih nagradnih igrah na radiu (na centru tiste serijske številke, na enki tista nadležna Zala itd.), ki smo ga začeli vklapljati zaradi mene. In po delanju zamišljenih in napetih fac, ko so prišli nadrejeni in sem bila zelo zaposlena z branjem blogov.

No ja. Danes grem v Novo mesto - baje imamo literarni večer. Naslednji teden se začne faks. Mogoče bom spet delala na Telekomu. Ampak vem, da mi nič od tega ne bo zapolnilo praznine, ki bo ostala za blur.

Spomnim se, kako sem dejansko zelo dolgo prebolevala svoj odhod iz Telekoma po osemmesečnem delu. In milo se mi stori, ker odhajam - tako kot takrat - iz svojega drugega doma.

Jokstok.

Sicer je baje Jožefa, ampak se na to ne oziram. Sploh mi pa spol pri živalih ne pomeni ničesar. Vsaj pri sosedovih mačkih ne. In to je Jože.

Je črnobel. Mogoče bi mu po velikosti že določili določeno stopnjo odraslosti, vendar bi si takoj premislili, ker odrasel seveda ni. Pogosto se mu utrga, v teku zamenja smer za 360 180 stopinj, čez meter še za dodatnih 90 in se požene na drevo. Najbolj pa je značilen po opičjem teku (rep dvignjen skoraj navpično navzgor, noge skupaj in skače) in po nenavadni domačnosti v naši hiši.

Ker mačk ne maramo, ga ne bomo več dolgo prenašali, ko se sprehaja po dnevni sobi (in Anžeta okapiči (beri: Anžeta zadane kap), ker ni navajen, da se mu nenadoma nekaj začne drgniti ob noge), po kopalnici (in Urša in Neža kričita ob vsakem obisku), po Gašperju  in njegovi knjigi (ko leži na vrtu), po paradajzih in drevesih (ko starša dobivata peno okoli ust), po Andraževih in Tinkarinih igračah (ki jih seveda zvesto odnaša k sosedom) in po mojih hlačah, ko grem enkrat na teden celo na vrt obesiti svoje perilo.

Čudno je tudi to, da je bil muc do sedaj zaprt k sosedom v hišo. Prvič, ko sem ga ugledala, je bil pogrešan natanko dve minuti, pa so ga že poklicali nazaj. Zdaj pa se zanj sploh ne zmenijo več.

Če bi bila malomarnost do domačih živali lastnost geta (kot smo dokazovali Gašper, Urška in jaz), bi to uporabila kot še en fact v dokazovanju Rožne kot geta.

Slikovno gradivo bo sledilo, če bo Gašper spraznil vsebino telefona na računalnik.

Na PoPtv se baje začenja nova serija. Ta informacija mi sicer ne pove popolnoma ničesar, ker načeloma ne gledam tvja (razen Beverlihilsa in Everwooda med lakiranjem nohtov), in najbrž nanjo tudi ne bi reagirala, vendar pa sem, ker se zadeva imenuje Brez sledu. Zabolelo me je srce, ker se mi je vsekakor zdelo to popolnoma narobe.

Mislila sem:
1. sled
2. sledi
3. sledi
4. sled
5. sledi
6. sledjo

Ampak ne, dragi slavisti in ljubitelji le-teh! Dejansko sem se zmotila! Lahko se reče brez sledU!

Zaenkrat si jo odnesla, poptelevizija >:

Ne vem točno, kaj to je. Sklepam, da je kabel, ki povezuje mobitelov ekran in njegovo procesno enoto. Ne me držati za besedo; res ne vem, kaj je. In me pravzaprav niti ne zanima njegov namen. Zdi se mi, da je nekaj glede ekrana, ker je moj telefon bil že drugič na servisu zaradi nedelujočega ekrana in vedno je na onemu listu ob povzetju pisalo ‘Zamenjan flat kabel.’.

Telefon sem na servis nesla tam okoli dvajsetega avgusta. Zaradi dopustov so mi rekli, da bo popravljen šele 3.9., kar me sicer ni tako obremenilo, ker sem imela že pripravljen rezervni telefon. Pač, bom spet počakala. Odkar imam ta telefon, sem bila že šestkrat na servisu in sem se navadila na občasne zamenjave.

Ker so vedno zamujali s popravilom, sem zdaj klicala tja šele 5.9., misleč, da ne bom tako slabe volje, ker bo takrat gotovo popravljen. Ženska na drugi strani se je zelo začudila, da šele zdaj kličem, ker je bil mobitel popravljen že naslednji dan od prevzema v servisu. OK, so ga pač imeli tam dalj kakor bi ga lahko imeli. Njihova napaka, moja pa, ker nisem kot ponavadi težila po telefonu, naj ga popravijo. Pa sem šla v servis ponj taisti dan, torej v četrtek.

Čakala sem dvajset minut v vrsti, ker je bila taka gneča, kot je v Svemi še nisem doživela. Ampak je pozitivna misel na vrnjen popravljen mobitel držala nasmeh na mojem obrazu, tako da sem mirno čakala. Ko sem prišla na vrsto, sem čakala pol ure, da so moj telefon našli, vmes pa so mi še očitali, da ga nisem prišla iskati prej. No, bilo mi je vseeno, ker sem pač hotela samo svoj telefon.

Omenila bi še mojo nagovorno vrstico, ko sem tja klicala: Živjo, Katra tu, zanima me, če je moj telefon že med živimi. Ženska na oni strani je zmedena vprašala: Med živimi? Ali sem mogoče postavila čudno vprašanje? o.O

In so ga našli. Ženska mi je rekla, da upa, da bo zdaj delal. Ker ji ni v interesu, da hodim spet tja. Odvrnila sem ji, da moj interes tudi ni brezvezno šetanje po Vilharjevi, se ji zahvalila in odšla.

V petek, torej naslednji dan, je moj ekran spet crknil. In to ob osmih zvečer, ko je bil servis že zaprt. V ponedeljek je torej moja prva lokacija po šihtu spet Svema. In mislim, da tokrat ne bom več mirna; ne v vrsti in ne, ko bom na vrsti.

Postajam strokovnjak na področju mobitelov. Mislim, da je spet šel flat kabel. Najbrž ga bodo spet samo podložili in upali na najboljše. Podobno temu, kar bom storila jaz.

Uspelo!