The depths of ma mind

Tako se počutim zadnji teden. V ponedeljek in torek sem še pomagala pri filmu, nato pa me je pokončalo brezglasje, ki mu je dokaj hitro sledil kašelj, vročina je pa vse skupaj samo nepristransko opazovala. Danes se že premikam. Post pišem zato, ker mi je Odie med mojim zelo kratkim postankom na gmailu pojokal, da ga skrbi, ker ničesar ne pišem. Pač, ne morem.

Jutri naj bi šla delat, pa mi že ob misli na to zataji vid in se začne obnašati dvojno. Če odignoriram izpit, ki ga imam v četrtek in je pogoj, da se po 4ih letih brezveznega brucovanja premaknem naprej, in službo, kjer me prav ta teden na smrt nujno potrebujejo, in živčnost, ki me dela noro, ker se ne morem premikati, se imam super.

No, vsaj film bo fenomenalen.

Filip mi včeraj ni dal spati. Že dva dni se mi namreč zdi, da se je prečno delil kakšne dvajsetkrat. Ali pa je začel odmevati. Either way, samo še dodatna motnja za moj že tako shiran spanec.

Pod mojim oknom se je zaredilo nekaj čričkastega, ki ni čriček, je pa vsekakor blizu njemu. Zadnje tri noči v ritmu ne morem zaspati. Čudno, ker teh zvokov pod mojim oknom celo poletje ni bilo, zdaj pa so se zaredili. Zanima me izvor, čeprav se mi zdi, da mi tuje, nečričkasto ime ne bo prav nič pomagalo pri spanju.

Nisem edina, ki misli, da je podražitev avtobusov slaba.

Evo, pa sem starejša.

Seveda je obvestilo prišlo na moja ušesa na dan, ko podražitve že veljajo. Kdor si je hotel nabrati zalogo žetonov pred podražitvijo, je prepozen.

Žal.