Zakaj ne maram kampov.
1. Cena. Pasje visoka cena za majhen prostor. V Novigradu so za eno noč računali za šotor, dve osebi, prostor, prijavnino in avto 127 kun. Pa avta sploh nisva imela. Baje je avtomatično vštet v ceno. Pa sva seveda našla avto, ki sva ga parkirala v kampu. Če že plačava… (opomba: apartma te pride bore malo več kot kamp)
2. Nemci. Sedem petdesetlenih Nemcev na motorjih se vedno najde v bližini šotora, ki imajo dovolj alkohola v krvi, da ti celo noč šprehajo. Ko se nalevičajo šprehati, stresajo šotore in se režijo. Ker izpadejo zelo nacistično, nimaš poguma, da bi jim zatežil, in se celo noč treseš v šotoru.
3. WC. Ogabni WCju, polni kuščarjev, ob katerih bi se še najbolj entuziastični Stevei zgrozli. (opomba: ženske so bolj odurne od moških)
4. Italjani. Če imaš srečo in nimaš Nemcev za sosede, še nisi povsem rešen. Kaj kmalu se zraven tvojega šotora pojavita dve prikolici. Italjanski napad zgleda nekako takole: približno tri osemčlanske družine, ki se očitno niso videle kakšnih deset let, obnavljajo svoje življenjske zgodbe. Dvaindvajset ur na dan.
5. Čehi. Oni pravzaprav niso tako velik negativni dejavnik kot prej naštete možnosti. Znajo biti zelo zabavni, če pa imaš izbiro Čehi vs. neČehi, izberi neČehe. Brez pomisleka.
6. Senca. Nikoli ne veš kam postaviti šotor. Ne glede na vse taktike, ti bo murphyjevsko ob osmih zjutraj sonce zagotovo zmotilo spanec (če si ga ob Italjanih, Nemcih in Čehih bil sploh kaj deležen).
7. Zvočna izolacija. Je ni. Sploh. Ne glede na vse.
8. Na morju nisi sam. Si še z dvestotimi šotori, stotimi prikolicami in petdesetimi prostospečimi. Vedno. Ko greš v vodo. Ko greš na WC. Ko greš spat. Multinacionalno druženje. In to ne planirano.
Res ne maram kampov.
Read: Zakaj ne maram kampov.
