The depths of ma mind

ŠESTKA!!

Uvod.
J. mi, odkar me je začelo zanimati, katero okno je njegovo, ker na poti v službo iz busa gledam direktno v njegovo hišo, izobeša na oknu razna sporočila. Sporočila v kontekstu, da potem na poti v službo živčno čakam, kakšen dan mi bo zažel danes.

Jedro.
Ker je imel že tri tedne izobešen isti list, sem se že hotela sprožiti in pritožiti čez nedejavnost. Pa me je nekdo prehitel. Na nasprotni stolpnici čez cesto so namreč izobesili svoj plakat, na katerem je pisalo ‘’?‘’. Očitno so bili tudi oni siti enega in istega lista. Ko je J., upoštevajoč pritožbo, izobesil list, na katerem mi želi ‘’Danes je dober dan‘’, so bralci čez cesto zaželeli ‘’Lep dan‘’.

Zaključek.
Porajajo se sledeča vprašanja:
- glede na to, da bralci čez cesto najbrž ne vedó, da so listi namenjeni meni, kaj si mislijo o J.?
- so bralci čez cesto, glede na komunikacijo, novi najboljši prijatelji?
- komu bo zdaj J. dejansko pisal? Meni ali njim?
- bo J. uspelo najti skupno nit med mano in njimi?
- kako naj se ob vsem tem počutim jaz?

Pa lep dan tudi vam

razbij krohot
in vse kar pride zraven
in ugasni krče
in ubij nasmeh
in zatri tisto posmehljivo misel
in ukini iskrice v očeh
zapri izraze na obrazu
nočem jih
in tiho sedi
in bodi lepo nevtralen
in čakaj z mano
brez možganov
samo sedi
ker sem živčna
in me vsaka malenkost moti
in če si že zraven
in če že moraš biti
čeprav v tem trenutno ne prenesem
niti tvoje sape niti dima
ki vali se iz cigaret
ki počasi jih zmanjkuje
in – če srečno vse dočakam -
tudi dokončno zmanjka
in med čakanjem sem vedno živčna
in se tresem
in misel prehiteva drugo
in sem nesposoben retard
in čakam
in čakam
da referat se me usmili
in čakam
in se tresem
in ne prenesem se SPLOH

Nekateri ljudje nimajo življenja, da lahko vodijo podjetja z zaposlenimi, ki imajo življenje.

Povsod so take in drugačne žrtve.