The depths of ma mind

Seveda se niti slučajno ne morm mert is domnom, ampak lahko usen poskusm.

- modrica v premeru 8 cm na stegnu, lepo mavričasta, na sredini praska, krvava (genialna jutranja ura devet, kot kamnite plošče)
- žulj na desnem palcu na nogi, krvav (super štikli od maturantskega plesa niso še uhojeni, ker jih v 4ih letih nisem nosila, ker nism znala hodt v petah, zdej pa znam)
- žulj na levem palcu na nogi, mehur (takisto)
- modrica na desni nadlahti (Andražek me je preščipnil s komolcem ob tla)
- mehur na levem kazalcu na roki (mal sem se zažgala)
- praske na levi dlani in desni podlahti, krvave (fascikliiii in panika na šihtu)
- pik na sredini križa, krvav (očitno me je neki napadl)

Če sem še kej pozabla, bom dopisala. Čudna so pota, ko je človek sam doma.

in mislim si
kako je napeto danes
v moji sobi velikanska osa
ki me je na srečo zbudi z brenčanjem
ko sem že tako ali tako zaspala na šiht
in brenči
me nadleguje
pobegnem v kopalnico
ker se je bojim
nerazumljiv strah
tako sem velika
ona pa v primerjavi z mano
niti ne

in mislim si
dan bo dolg in obremenjujoč
preveč napora
in nezaslužene kritike
namesto pohval
me glava boli
kako malo je treba
da se uniči zadovoljstvo
premalo
glede na vložen trud
ne bom več delala za druge
samo zase bom
res

in mislim si
nesramnost presega meje razuma
poniževanje v sužnje
žalitev dela in posmeh akterju
kako to boli
še bolj
ker ni resnično
in slepota za dosežke
vzvišenost
pa vse neutemeljeno
preveč je
ne grem se več

in mislim si potem
da je najlepši občutek
ko stopim iz odra z nasmehom
in mojo roko lovijo tuji ljudje
čestitke in mislim si hkrati
da me poslušajo
da me radi gledajo
da me hočejo na odru
in mislim si
z bolečino prepleteno zadovoljstvo
veliko pretrpim

ampak je vredno

Hah, pa mi je neki le polepšal dan. Kdo gre is mano? Prošnja, ki naj vsebuje življenjepis in priporočila, naj prispe na moj mejl.

Po včerajšnjem literarnem večeru nisem spala, bledlo se mi je na polno in vročično.

Danes ob osmih zjutri sem našla zamenjavo za četrtkov literarni večer. Ne vodim ga več jaz.

Živci me ubijajo.

Najbrž ste vsi brali o posilstvu na srednji šoli Domžale, o katerem dijaki, vodstvo šole in starši soglasno niso obvestili novinarjev.

Zadeva je seveda prišla na plano, ravnatelj se zagovarja, novinarji so jezni, udeleženca dogodka pa sta zapustila šolo in živita naprej. Ok, šola je stvar zrihtala sama. Zadnja stvar, ki jo ta punca rabi, je nadlegovanje novinarjev. Naj se spravi k sebi brez zunanjih stresov. Ok. Prav je tako.

Absurdnost, ki je prisotna pri odzivih novinarjev, ker so zadevo pred njimi skrivali, pa presega vse meje.

Citiram:

> Želje po senzacionalističnem načinu poročanja, na katerega na šoli ne želijo pristati, je ravnatelj Škofic ponazoril z “osupljivim predlogom novinarke nacionalne televizije, ki je predlagala, da bi dva dijaka pred kamero zaigrala posilstvo, ker je na televiziji pač nekaj treba pokazati.” <

Slovensko novinarstvo je psihično zbolelo. To se sicer kaže že nekaj časa (npr. posnetki avtomobilskih nesreč med 24ur), zdaj pa dosega razsežnosti, za katere sploh nisem vedela, da so možne.

Med komentarji te novice v Dnevniku sem zasledila neko kritiko, da bi šola mogla dijake zaščititi pred posilstvom, ne pred mediji. In kako naj bi se to izvedlo? Kamere v WCje? Da te bodo snemale, ko boš dejansko na WCju?

A gdo ve? Medve is Nežo se ne spomneva, da bi kdorkoli kadarkoli ustrezal tej besedni zvezi.

P.S. - Tudi J. ne ve primera.
J.: 
Izjemna Šipša
a to je še bol koker samo šipša
me:
mislm da za razlozit pomen bi mogla met primerk
J.: 
a kao šipša za izjemne dosežke

Oh ja, Slovenija se razvija in raste pod strogim nadzorom Evropske unije, vzpodbudnimi brcami Hrvaške in ignorantskimi pogledi Italije. Čas za Slovence prihaja, to vam lahko brez problema napovem! Vsaj Slovenci mislijo, da je tako.

Ob ogledu posnetka na 24ur.com sem se med hudim histreričnim krohotom tudi malo zjokala. Pa ne od smeha. Če ste ga pogledali, že sami veste, kako humoren in žalosten je.

Zakaj sem proti sinhronizaciji na splošno? Ker mora film biti v jeziku, v katerem so ga posneli. Brez debate. Igralci, namenjeni svoji vlogi, znajo s svojim glasom svojo vlogo igrati. Srh me spreleti, ko preklopim na kakšno nemško televizijo, pa začnejo MASHovci šprehat. Vedno sem si rekla: pa kaj tem Nemcem ni jasn? Vprašanje je ostalo isto, samo se tokrat tiče Slovencev. KAJ NAM NI JASNO? Rada imam slovenščino, to bržkone vsi veste. Samo sinhronizacija ni pravi način za ohranjanje jezika. Ni, pa konec. Sploh pa želje po ohranitvi sploh nihče ne kaže, če vržemo očesno trepalnico na rodilnik-tožilnik dilemo.

Zakaj sem proti sinhronizaciji v sloveščino? Prevodi, dragi moji prevodi.

Mar res hočemo slišati Švarcija spregovoriti Prec bom nazaj?

No, jaz ga nočem slišati ne tako ne drugače, ampak vseeno?

Sploh se še nisem poukvarjala s teboj! Če sem iskrena, mi je kar slabo ob misli nate! Lansko leto sem bila zaradi tebe prav res prizadeta, ker si mi povzročala takšne in drugačne muke, dokler ni prišlo odrešenje in z njim še zadnji trpeči vzdihljaji, ko mi je zmanjkalo energije za življenje. In volje, njé tudi.

Moram ti povedati, da sem energije in volje za življenje trenutno polna. Nič mi ne gre narobe, končno sem si poštimala življenjski ritem. Tudi živčna nisem, čeprav imam naslednji teden dva literarna večera, kolokvij, en rojstni dan in še pred tem mogoče nastop na radiu. Ne, nisem živčna. Prav pomirjena sem. Kar malo zadeta od življenja. In zadovoljna. Pa še kolebnico si bom kupila.

Zato res ne vem, če bom izpolnila tvoj obrazec. Ker ga nisem dobila po pošti, naj mi ga ne bi bilo treba izpolniti. Res je, da ste mi lansko leto odvzeli okoli 30k, če me spomin ne vara, kar ni tako zanemarljiv znesek, vendar pa je moje psihično počutje vsekakor vredno več. Stres, ki mi ga povzročaš, je trenutno tako zelo nepotreben, da mi je za ta denar praktično vseeno.

Kar imej ga. Nočem se več pizdit čezté.

Pa vse svoje najlepše pozdravi.