The depths of ma mind

Včeraj sva z J. šla na Rožnik, ker sem hotela dokazati, da se na Rožniku še vedno da izgubiti, da ni povsod potk in cest in ljudi.

Kamorkoli sva plezala in se kotalila po listju in koreninah (au), misleč, da prihajava v divjino, sva vseeno prišla do potke. Obupano sva se zmenila, da se bova potrudila zgubiti v temi. Ker v temi se pa lahko izgubiš kjerkoli, tudi na Rožniku.

Preden sem se dobro zavedla, sva že stala na Večni poti. Nak, na Rožniku se lahko izgubiš samo v temi in na novozapadlemu snegu, ki mora biti en meter ali več visok. Drugače ne gre.

Škoda; ko sem bila še zelo majhna, sem vedno hotela iti na Rožnik živeti kot je šla živeti Ronja. Očitno me življenje usmerja v rovte na še en dodaten način. Kar naj me. Ga ignoriram.

Ura je 03:05 in direktno iz KMŠja sem prihitela (oziroma me je prišel iskat Tomaž) za Bežigrad, da bom tu zjutraj, ko se Andraž zbudi.

Moja draga sestrica je trenutno na poti v porodnišnico. Rodil se ji bo že drugi otrok (trenutno še neznanega spola). In jaz? Sem srečna in vsa v prićakovanju. Na gtalku me J. miri in mi pravi, naj ne bom živčna.

Pa ga ne upoštevam.

preplaviš me
sunkovito
trepetam
z zaprtimi očmi
zgodovina

poimenujem te
ponos

Trma, kakršna sem, sem se lotila gledanja Star Wars šele ta vikend. Da, dragi bralci, do sedaj nisem pogledala niti enega dela. Zakaj? Ker, če se spomnite, je Star Wars manija prevzela svet. In stvar, ki prevzame svet, me avtomatično odbija. Isto velja za LOTR, Terryja Precheta, Chucka Norrisa itd. Ko se evforija poleže, se navdušim jaz. Standard.

Ta vikend sem pogledala pet delov. In ker sem Star Wars sanjala tri noči zapored (da sem Darth Vader), sem si zadnji del prišparala za danes. Ne smem preveč naenkrat, ker sem zelo dovzetne narave.

Najljubši del? Trojka. Mogoče zato, ker sem kljub vnaprejšnjem vedenju o poteku dogodkov samo ta del gledala z odprtimi usti.

Mislim, da je na obzorju nova obsesija. In ni več poti nazaj.

First I was like… and then i LOL’D!!!!11

Kobra naredu rastur. DSP je bil prepoln. V predverju je sedela deseterica ljudi (ker v sobi ni bilo prostora), ki se dejansko ni pogovarjala, kot se pogovarja ponavadi. Ker so bili preveč zaposleni s smehom.

Moj komentar na kratko: Kobra. Mislm, da si že Jan.