The depths of ma mind

Hitro, močno, elegantno. Osvetljeno na dva in milijon načinov, obdano s kriki navdušenja. Srbija, Srbija! se je na ves glas včeraj v GaliHali izprsavala Ljubljana. Večinoma moška populacija je v ritmu gibala z glavami v razkoračeni pozi z eno roko v žepu, z drugo v zraku. Dokaj kratek in jedrnat koncert je pustil sled. Pa ne samo na roki, iz katere mi še danes sije napis GalaHala.

We did it Marčeloz stile.

Se mi je pa zgodila tudi zelo zanimiva in nenavadna dogodivščina. Vsaj meni je bila jako nenavadna in zanimiva. Glavna akterja sva bila jaz in pivo.

Ko sem prišla v GaloHalo, sem si šla seveda po eno pivo. Union, če sem natančna. Popila sem ga v razmeroma normalnem času, ker pa je Marčelo sekal na polno, sem skočila iskat še enega. Po prvem, drugem in tretjem požirku je imelo normalen pivast okus in se nisem pritoževala. Migajoč z glavo in sedeč na pultu pri vhodu sem se vživela v glasbo in kot ponavadi pozabila na svet okoli sebe.

Čez nekaj časa sem opazila, da se okoli mene suče nek sumljiv tip. Ker je bilo na koncertu začuda veliko sumljivih tipov, se ne bi obremenjevala, če se ne bi človek sukal okoli mene rahlo preblizu. Stal je v kotu v temi par decimetrov stran od mojega piva, ki je poleg mene počivalo na pultu. Začela sem biti pozorna, ker je pri izhodu iz GaleHale bilo mnogo prostora, on pa je stal sumljivo zraven. Čez nekaj časa sem opazila, da se je premaknil, ker pa je bil pravkar komad Ziljave pičke, moj najljubši Marčelotov komad, se zanj tudi takrat nisem zmenila.

Čez nekaj minut se mi je zazdelo vse skupaj sumljivo. Tip se je odmaknil bolj stran, me postrani gledal in bil še bolj sumljiv. Naredila sem požirek piva.

V grlu me je zapraskalo, da sem začela kašljati. Kot bi popila prašek. Temu nisem namenila veliko pozornosti, ker je bil zrak tako ali tako zakajen, in bi bilo morda kar logično, da se mi kašlja. Še naprej sem poslušala glasbo, v grlu pa me je po vsakem naslednjem požirku praskalo. Gotovo se mi samo zdi.

Po dveh decijih piva sem šla na WC. Praskanje je samo moja domišljija, sem si rekla.

Na WCju se mi je pod nogami zamajalo, pred očmi se mi je meglilo. Utrujena sem, sem si porekla. Nič čudnega, delala sem devet ur in jedla samo malico ob enajstih ter kos ribe ob sedmih. In sem se vrnila na svoj pult, kjer je kolegica pazila na mojo bundo - in zaradi mojih sumničenj - tudi na moje pivo.

V nadaljevanju koncerta sem se trudila koncentrirati na glasbo in Marčelota s Filtar Crewjem, vendar se mi je vedno bolj meglilo. Po naslednjih dveh požirkih sem se odločila, da nesrečno pivo pustim pri miru. Raje sem žejna. Tisti tip se je sumljivo še nekaj časa gibal po različnih pozicijah okoli mene, nato pa izginil v množici.

Po koncertu sem na zraku normalno zadihala in se sprostila. Na poti domov sem si kupila hrano, misleč, da omagujem zaradi podhranjenosti. Domov sem s svojimi hitrimi koraki prišla v minimalnem času, počutje je bilo boljše. Za nekaj minut sem se oglasila v fetovi sobi na kratki debati, ko se mi je pred očmi spet začelo megliti in sem začela zgubljati ravnotežje. Začutila sem slabost, ki ni sevala iz želodca; imela sem občutek, da mi je slabo iz glave.

Hitro sem se opotekla po stopnicah v svojo sobo, nisem razumela, kaj se mi dogaja in zakaj.

Nato sem padla v posteljo. Še zdaj nisem prepričana, če sem omedlela ali zaspala.

Ne vem kaj je bil razlog. Mogoče je bilo pivo pokvarjeno, čeprav bi me verjetno v tem primeru zafrkaval želodec, ki pa ni rekel niti bu; na sumu imam, da mi je oni sumljiv tip nekaj vrgel v pijačo.

Mogoče pa se mi je vse samo zdelo.