The depths of ma mind

Sprašujem se, če danes sploh še obstaja kdo poleg mene, ki bi bil pripravljen vložiti vse svoje znanje, ves svoj čas in vso energijo v spremembo današnje kvazidemokracije v nekaj novega, boljšega. Ljudstvo vzdihuje in trepeta ob misli na nov politični sistem, ki si ga ne zna predstavljati; ne zna si predstavljati novega načina razmišljanja in urejanja pravic posameznika, skupine in države. Ne, novega sistema si ne znam predstavljati tudi jaz, prav tako tudi sama trepetam ob misli na velike spremembe, ki se imajo zgoditi.

Ne trdim, v primeru, da se me je narobe razumelo, da je Združenje Zares ta apokaliptični duh, ki nam manjka. Celo nasprotno - zdi se mi, da je Zares samo način pristopa do nove interpretacije istega šita, ki nam obkoljuje glave. Idejno vsekakor niso novi, samo pristop je drug. Združenje kot samo. Prepričana pa sem, da bo Zares, hoté ali nehoté, zbudil željo ljudstva po drugačnosti. Iz tal se bodo dvignili potlačeni zombiji z novimi idejami, piskajoče pošasti z mukotrpnimi, ubitimi pogledi. Seveda jih ne bo nihče upošteval, ker se je politika spremenila, in je čas revolucij mimo. Nihče jih ne bo nagnal na giljotino, sežigal na grmadi in izganjal v Avstralijo (čeprav si bi mogoče večina teh zombijev to celo iskreno želela)., temveč jih bodo blatili javno, medijsko, podlo. Uničevali. In na koncu uničili. Življenje se bo vrnilo na stara potá, politika bo stekla v stare tirnice, kjer nam bo šit okoli glav dodatno nasrala EU, mi pa bomo kot najbolj izurjeni in natrenirani puppyji cvilili s ponižnimi glasovi.

Združenje Zares ne obeta dolgoročnih sprememb. Njihove ideje za sodelovanje in uspeh na naslednjih volitvah so sanje, dokler mladi Janševci trdijo, da je vse, kar Janša počne, okej. Je pa nekaj novega, mladega, simpatičnega. Je možnost, da se prebudi zombije, da pretrgajo enoličnost dneva. Ker je čas, da nehamo vedno eni in isti pizditi čez politiko. Čas je, da si oddahnemo in prepustimo delo svežemu mesu. Pa naj bo to še tako težko in boleče.

Da se skonkretiziram. Ob temeljitem pregledovanju in prebiranju informacij o Zares sem ugotovila, da je to tisto, kar nas večina navadnega, ponižnega ljudstva čaka. Ker je zadeva še v stanju novorojenčkovih krčev, se da priključiti, prisliniti in kandidirati. Da se predstaviti ideje in dejansko bo tokrat nekdo poslušal. Vsak lahko pride ob torkih (sredah? J.?) v Jankovičevo pisarno in mu joka in negoduje, naredil pa ne bo ničesar. Mogoče se pa v tem društvu skriva ukrepanje? Mogoče bo dr. Lahovnik prisluhnil našim idejam za prihodnost? Mogoče bomo dosegli nekaj, kar že toliko let želimo? Mogoče.

Edini in glavni problem je, da nihče od vas ne ve, kaj želi. Vsi bi se samo pritožovali, kako pa in kaj je treba popraviti, pa nihče ne ve. In tudi če ve, ne pove. Zato ne razumem ljudi, ki imajo toliko za povedati čez Janšo, v isti kamri pa so skrivoma vseeno obkrožili SDS; ne razumem ljudi, ki grejo na demonstracije zaradi brezplačnega vina in ne razumem ljudi, ki jim brezplačno vino ponujajo zaradi podkupovanja. Ne razumem vas. In na takih svet stoji; vsak ima gobec in zobe, vsak laja in grize, nima pa vsak moči poskrbeti za še kaj drugega kot za svojo rit. Prosim vse ideologe, sociologe, politologe in ostale -loge, da sami pri sebi razčistite, kaj sploh hočete. Ker to, da vas država jebe, mi ne pomeni ničesar. Tako ali drugače jo jebete nazaj, vendar pa država dela na temu, da vaše jebenje prepreči. Vi pa ne počnete ničesar.

Kaj sem sploh hotela povedati? Nič drugega kot to, da sem se v četrtek vpisala v društvo Zares.

Toliko o moji odločitvi, da se ne bom več lotevala takih projektov.