The depths of ma mind

Hitro, močno, elegantno. Osvetljeno na dva in milijon načinov, obdano s kriki navdušenja. Srbija, Srbija! se je na ves glas včeraj v GaliHali izprsavala Ljubljana. Večinoma moška populacija je v ritmu gibala z glavami v razkoračeni pozi z eno roko v žepu, z drugo v zraku. Dokaj kratek in jedrnat koncert je pustil sled. Pa ne samo na roki, iz katere mi še danes sije napis GalaHala.

We did it Marčeloz stile.

Se mi je pa zgodila tudi zelo zanimiva in nenavadna dogodivščina. Vsaj meni je bila jako nenavadna in zanimiva. Glavna akterja sva bila jaz in pivo.

Ko sem prišla v GaloHalo, sem si šla seveda po eno pivo. Union, če sem natančna. Popila sem ga v razmeroma normalnem času, ker pa je Marčelo sekal na polno, sem skočila iskat še enega. Po prvem, drugem in tretjem požirku je imelo normalen pivast okus in se nisem pritoževala. Migajoč z glavo in sedeč na pultu pri vhodu sem se vživela v glasbo in kot ponavadi pozabila na svet okoli sebe.

Čez nekaj časa sem opazila, da se okoli mene suče nek sumljiv tip. Ker je bilo na koncertu začuda veliko sumljivih tipov, se ne bi obremenjevala, če se ne bi človek sukal okoli mene rahlo preblizu. Stal je v kotu v temi par decimetrov stran od mojega piva, ki je poleg mene počivalo na pultu. Začela sem biti pozorna, ker je pri izhodu iz GaleHale bilo mnogo prostora, on pa je stal sumljivo zraven. Čez nekaj časa sem opazila, da se je premaknil, ker pa je bil pravkar komad Ziljave pičke, moj najljubši Marčelotov komad, se zanj tudi takrat nisem zmenila.

Čez nekaj minut se mi je zazdelo vse skupaj sumljivo. Tip se je odmaknil bolj stran, me postrani gledal in bil še bolj sumljiv. Naredila sem požirek piva.

V grlu me je zapraskalo, da sem začela kašljati. Kot bi popila prašek. Temu nisem namenila veliko pozornosti, ker je bil zrak tako ali tako zakajen, in bi bilo morda kar logično, da se mi kašlja. Še naprej sem poslušala glasbo, v grlu pa me je po vsakem naslednjem požirku praskalo. Gotovo se mi samo zdi.

Po dveh decijih piva sem šla na WC. Praskanje je samo moja domišljija, sem si rekla.

Na WCju se mi je pod nogami zamajalo, pred očmi se mi je meglilo. Utrujena sem, sem si porekla. Nič čudnega, delala sem devet ur in jedla samo malico ob enajstih ter kos ribe ob sedmih. In sem se vrnila na svoj pult, kjer je kolegica pazila na mojo bundo - in zaradi mojih sumničenj - tudi na moje pivo.

V nadaljevanju koncerta sem se trudila koncentrirati na glasbo in Marčelota s Filtar Crewjem, vendar se mi je vedno bolj meglilo. Po naslednjih dveh požirkih sem se odločila, da nesrečno pivo pustim pri miru. Raje sem žejna. Tisti tip se je sumljivo še nekaj časa gibal po različnih pozicijah okoli mene, nato pa izginil v množici.

Po koncertu sem na zraku normalno zadihala in se sprostila. Na poti domov sem si kupila hrano, misleč, da omagujem zaradi podhranjenosti. Domov sem s svojimi hitrimi koraki prišla v minimalnem času, počutje je bilo boljše. Za nekaj minut sem se oglasila v fetovi sobi na kratki debati, ko se mi je pred očmi spet začelo megliti in sem začela zgubljati ravnotežje. Začutila sem slabost, ki ni sevala iz želodca; imela sem občutek, da mi je slabo iz glave.

Hitro sem se opotekla po stopnicah v svojo sobo, nisem razumela, kaj se mi dogaja in zakaj.

Nato sem padla v posteljo. Še zdaj nisem prepričana, če sem omedlela ali zaspala.

Ne vem kaj je bil razlog. Mogoče je bilo pivo pokvarjeno, čeprav bi me verjetno v tem primeru zafrkaval želodec, ki pa ni rekel niti bu; na sumu imam, da mi je oni sumljiv tip nekaj vrgel v pijačo.

Mogoče pa se mi je vse samo zdelo.

je bad.

1. Zato, ker je horoskop negativen do konca.

2. Zato, ker v nekaj takega nikoli nisem verjela, zato nima biti resničen.

3. Zato, ker je horoskop RES negativen.

Ko se uresniči, je bad.

Mami sem mejlala Buševe recepte. Zanima me, kaj me bo cakalo za kosilo, ko bom prisla domov.

Tega ne bom več počela. Res.

Da, moji dragi bralci, oznacena sem bila za homofoba. Tako da, moje drago gejevsko obcinstvo, ce me vidite in sem prijazna, se lazem.

Kot homofoba so me oznacili na nekem blogu, do katerega ne bom dala linka, ker se mi gabi. Poleg tega, da mi je unicil nekaj dni zivljenja, je na kocko postavil mojo verodostojnost v blogarskemu svetu.

Te izjave tu ne bom utemeljevala in razlagala, pac pa bom pustila, da si vi mislite, kar si hocete. Ker vas vecina tocno pozna mene in moj nacin razmisljanja, vas bo mogoce to celo nazabavalo.

Mene ni. To je se hujs, kokr da mi recs, da sm naci.

P.S.- Teden nazaj sem bla na veceru gejevsko-lezbicne poezije. How homofobic of me. Zihr sm sla sam vohunt. Kaj misl nasprotna stran. Pa krast ideje. Pa to.

Sprašujem se, če danes sploh še obstaja kdo poleg mene, ki bi bil pripravljen vložiti vse svoje znanje, ves svoj čas in vso energijo v spremembo današnje kvazidemokracije v nekaj novega, boljšega. Ljudstvo vzdihuje in trepeta ob misli na nov politični sistem, ki si ga ne zna predstavljati; ne zna si predstavljati novega načina razmišljanja in urejanja pravic posameznika, skupine in države. Ne, novega sistema si ne znam predstavljati tudi jaz, prav tako tudi sama trepetam ob misli na velike spremembe, ki se imajo zgoditi.

Ne trdim, v primeru, da se me je narobe razumelo, da je Združenje Zares ta apokaliptični duh, ki nam manjka. Celo nasprotno - zdi se mi, da je Zares samo način pristopa do nove interpretacije istega šita, ki nam obkoljuje glave. Idejno vsekakor niso novi, samo pristop je drug. Združenje kot samo. Prepričana pa sem, da bo Zares, hoté ali nehoté, zbudil željo ljudstva po drugačnosti. Iz tal se bodo dvignili potlačeni zombiji z novimi idejami, piskajoče pošasti z mukotrpnimi, ubitimi pogledi. Seveda jih ne bo nihče upošteval, ker se je politika spremenila, in je čas revolucij mimo. Nihče jih ne bo nagnal na giljotino, sežigal na grmadi in izganjal v Avstralijo (čeprav si bi mogoče večina teh zombijev to celo iskreno želela)., temveč jih bodo blatili javno, medijsko, podlo. Uničevali. In na koncu uničili. Življenje se bo vrnilo na stara potá, politika bo stekla v stare tirnice, kjer nam bo šit okoli glav dodatno nasrala EU, mi pa bomo kot najbolj izurjeni in natrenirani puppyji cvilili s ponižnimi glasovi.

Združenje Zares ne obeta dolgoročnih sprememb. Njihove ideje za sodelovanje in uspeh na naslednjih volitvah so sanje, dokler mladi Janševci trdijo, da je vse, kar Janša počne, okej. Je pa nekaj novega, mladega, simpatičnega. Je možnost, da se prebudi zombije, da pretrgajo enoličnost dneva. Ker je čas, da nehamo vedno eni in isti pizditi čez politiko. Čas je, da si oddahnemo in prepustimo delo svežemu mesu. Pa naj bo to še tako težko in boleče.

Da se skonkretiziram. Ob temeljitem pregledovanju in prebiranju informacij o Zares sem ugotovila, da je to tisto, kar nas večina navadnega, ponižnega ljudstva čaka. Ker je zadeva še v stanju novorojenčkovih krčev, se da priključiti, prisliniti in kandidirati. Da se predstaviti ideje in dejansko bo tokrat nekdo poslušal. Vsak lahko pride ob torkih (sredah? J.?) v Jankovičevo pisarno in mu joka in negoduje, naredil pa ne bo ničesar. Mogoče se pa v tem društvu skriva ukrepanje? Mogoče bo dr. Lahovnik prisluhnil našim idejam za prihodnost? Mogoče bomo dosegli nekaj, kar že toliko let želimo? Mogoče.

Edini in glavni problem je, da nihče od vas ne ve, kaj želi. Vsi bi se samo pritožovali, kako pa in kaj je treba popraviti, pa nihče ne ve. In tudi če ve, ne pove. Zato ne razumem ljudi, ki imajo toliko za povedati čez Janšo, v isti kamri pa so skrivoma vseeno obkrožili SDS; ne razumem ljudi, ki grejo na demonstracije zaradi brezplačnega vina in ne razumem ljudi, ki jim brezplačno vino ponujajo zaradi podkupovanja. Ne razumem vas. In na takih svet stoji; vsak ima gobec in zobe, vsak laja in grize, nima pa vsak moči poskrbeti za še kaj drugega kot za svojo rit. Prosim vse ideologe, sociologe, politologe in ostale -loge, da sami pri sebi razčistite, kaj sploh hočete. Ker to, da vas država jebe, mi ne pomeni ničesar. Tako ali drugače jo jebete nazaj, vendar pa država dela na temu, da vaše jebenje prepreči. Vi pa ne počnete ničesar.

Kaj sem sploh hotela povedati? Nič drugega kot to, da sem se v četrtek vpisala v društvo Zares.

Toliko o moji odločitvi, da se ne bom več lotevala takih projektov.

Protestiram:

a - kadilci so še živi

b - Romi so še živi

c - študenti so še živi

č - Hrvati so še živi

d - Drnovšek so še živi

e - delavci so še živi

f - športniki so še živi

g - Židi so še živi

h - neverniki so še živi

i - spomini na Tita so še živi

j - Janković so še živi

k - Kučan so še živi

l - direktorji so še živi

m - flora in fauna sta še živi

n - Jan, Damir in Omar so še živi

o - turisti so še živi

p - odvetniki so še živi

r - kultura in umetnost sta še živi

s - reklame in oglasi so premalo živi

š - papež so premalo živi

t - euri so premalo živi

u - bankirji so premalo živi

v - asessini so premalo živi

z - vojaki so premalo živi

ž - korupcija, podjetništvo in davkarija so premalo živi

Vsaj skloni so res umrli.

Janša! Zrihtajte!

Sklepi:

- projektov, sorodnih MKDSP, se ne lotujem več do svoje diktature;
- privoščila si bom vsaj šest ur spanca na noč zaradi posledične bebavosti na šihtu;
- da bom trdo (še trše) delala na šihtu;
- prosti čas bom preživela v naravi;
- ta prosti čas bo izkoriščen do zadnje minute;
- začela bom šparati denar, da bom lahko šla na morje;
- šla bom na morje;
- dala bom vse od sebe, da se fax postavi na noge;
- imela vas bom rada (in vi mene nazaj);
- če me bo kdo udaril v ledvica, mu bom nastavila še drugo, namesto, da bi ga usekala v pljučo.

Kolk časa mi date, da ugotovim, da so to prazni plani?