Slovenka sem.
Enkrat sem bila ponosna, da sem Slovenka. Ob zgodovinskih dokumentarcih o stoletju boja za osamosvojitev me je črvičilo po trebuhu. Na partizanske pesmi sem se vedno zavrtela. Na svojem oknu imam slovensko zastavo, da se jo vidi iz ceste. Ponos in zadovoljstvo. Slovenka sem.
Ponosna sem, ko se spomnim na osamosvajanje Slovenije. To. Dokazali smo. LAHKO smo sami. Slovenci. Žive naj vsi narodi. Triglav. TO!!
Potem pa mi je enkrat postalo žal, ker sem Slovenka. Drugače bi lahko javila, da sem izbrisana, čeprav sem se zavestno odločila, da nočem imeti slovenskega državljanstva. Država bi mi ‘vrnila’ miljone tolarjev, jaz pa bi se zahrbtno smejala.
Potem sem čutila žal, ko smo se - vsi mladi in nadebudni - po milih desetih letih sprijaznili s tem, da ne znamo imeti lastne države, če nas nekdo ne nadzira, ukazuje in postavlja okvire, v katerih se moramo gibati. Pa smo vstopili v EU in v NATO.
Potem mi je spet postalo žal, ker sem Slovenka in na to ponosna. Drugače bi šla med Rome, bila bi polna denarja, dovoljenje za krajo, novo hišo pa še Drnovšek bi me objemal.
Potem mi je pa resnično postalo žal, da nisem verna Slovenka. Država bi mi dala gozdove, hiše in denar.
Ampak ker sem Slovenka, nimam ničesar.
Potem me je bratec napizdil, da ne smem biti ‘ponosna, ker sem Slovenka’, ker to pomeni, da sem naci.
Ničesar več ne razumem. Kaj biti Slovenec res pomeni nekaj slabega? In od kdaj? Kdaj se je narod začel dajati v nič in povzdigovati med zvezde druge? Kako je v civilizaciji možno, da daješ vedno prednost drugim? Kaj se res nič ne cenimo?
Kakorkoli, sem Slovenka. In navdahne me ponos, ko primem v roke slovenski euro. Samo zato, ker je slovenski.
Read: Slovenka sem.
